Zjutraj s Pikijem v temi iščeva prehode in loviva ravnotežje med ogromnimi balvani v dolini pod S steno Peak49. Namenjena sva v steno neimenovanega vrha malo višje po dolini. Pri sebi imava vsak liter vode, nekaj čokoladic, en pramen šestdesetmeterske dvojne vrvi in opremo za varovanje. S seboj imava čim manj vsega, ker želiva biti čez hitro, v enem dnevu. Ko se zdani, sva pod steno. Nase dava plezalno opremo, malo pojeva in popijeva. Ko spijem požirek soka, mi iz rok pade plastenka. Prileti na kamen in se razleti, verjetno zaradi mraza. Tako imava naenkrat liter pijače za oba za cel dan. »Pa saj bo itak spet topel dan in bova vodo natočila nekje gor, kjer se bo topil sneg. Upam.« S prvimi sončnimi žarki vstopiva v smer. Razmere so dobre, dereze škripajo v zbitem snegu in ledu. Približujeva se delu stene brez snega in ledu. Že v dolini sva slutila, da bo to tehnično najtežji del smeri. Pod skalnim delom urediva sidrišče in se naveževa. Piki se prvi spopade s težavami. Previdno in počasi napreduje vse višje, očitno je kar težko. Na polici 40 m nad mano si uredi sidrišče in me varuje. Tudi meni gre počasi. Skala je gladka, zaradi česar je plezanje s cepinom in derezami delikatno. Naslednji raztežaj je lažji, nato pa se spet razveževa, saj sva v lažjem terenu, nazaj v snegu in ledu. Dan je postal zelo topel in kljub temu da sva skoraj na 6000 m, plezava v tanki jopici. Dobra stran tega je, da kmalu najdeva vodo, kjer se odžejava. Ko prideva na sedlo v grebenu, naju preleti ogromen orel. Tako velikega še nobeden od naju ni videl, čez krila je imel dva metra. Nekaj pojeva, nato nadaljujeva. Plezanje je izpostavljeno, po ostrem grebenu, v ozadju gledava J steno Lotseja in vrh Everesta. Teren je razgiban, vmes opraviva tudi spust po vrvi. Ker sva imela sestop načrtovan po grapi, po kateri so najini prijatelji plezali in sestopali nekaj dni prej, sva morala preko dveh vrhov. Pri sestopu z zadnjega naju ujame tema. Do sestopne grape je bilo treba še preko ledenika, na katerem se je treba izogniti velikim ledeniškim razpokam. K sreči sva kmalu naletela na sledi prijateljev, ki so tu hodili podnevi, in jim sledila. V bazo prideva ob dveh zjutraj, 23 ur po jutranjem startu. Zmatrana, a zadovoljna se zavijeva v tople spalke z nasmeškom na obrazu. Naslednji dan skleneva, da se bo smer imenovala »Makadam bojsa« in zaradi utrujenosti rečeva, da bo to zadnja tura na odpravi. Čez dva dni greva vseeno spet plezat, saj je to ena izmed najlepših stvari, ki jih počneva.
Odpravo Chamlang 2019 je organizirala Komisija za alpinizem Slovenije (KA). Cilj odprave je bilo nabiranje izkušenj mlajših plezalcev pod mentorstvom dveh izkušenih himalajcev. Z Blažem Navršnikom in Nejcem Marčičem smo se odpravili v Nepal konec marca. Razen vodij smo šli vsi v Himalajo plezat prvič. Osem se nas je nabralo iz različnih koncev Slovenije. Večinoma smo se med sabo poznali že od prej, med pripravami in odpravo pa smo se spoznali še bolje. Dostop do baze smo opravili s pomočjo nosačev v petih dneh. Prečkali smo dva prelaza nad 5000 m in se v tem času po večini kar dobro privadili na višino. V bazi sta nas pričakala kuhar in njegov pomočnik, ki sta sama že dan prej postavila šotore na lepem travniku v bližini S stene Chamlanga. Ta stena, takrat še nepreplezana, je bila glavni cilj odprave. V prihodnjih štirih tednih smo opravili 11 vzponov na manj znane, neimenovane vrhove v okolici našega glavnega cilja. To so bili lepi vzponi, vendar mnogo lažji od doma izbrane stene. Vsakodnevno višanje temperatur je topilo sneg v steni in odkrilo star ledeniški led, poln skal in peska. Plezanje po takem terenu je zelo naporno. Posvetili smo se lažjim ciljem in steno pustili za nekoga drugega. Zanjo se nismo počutili dovolj močni, manjkalo nam je zanosa. Pred odhodom iz baze smo spoznali dva Čeha, nekdo je rekel, da sta znana. Dali smo jima ostanek naše hrane in zaželeli srečo. Po prihodu domov smo izvedeli, da sta po osmih dneh na gori preplezala S steno v alpskem slogu. Odprave se brez podpore različnih posameznikov in podjetij ne bi mogel udeležiti. Na tem mestu bi se posebej zahvalil Občini Borovnica in županu Bojanu Čebeli, podjetju Urh, podjetju Birosistemi, komisiji za alpinizem, Alpinističnemu odseku Železničar Ljubljana ter vsem, ki ste me podprli z nakupom majice in mi omogočili odkrivanje neznanega sveta. Hvala!
Domen Košir
