V
copatih do tretjega slapu
Pomlad je bila deževna in komaj sva našla termin, ki je bil
kolikor toliko primeren za vlažno sotesko. »Samo deset minut hoda je od
parkirišča do lokacije svetišča,« mi je prigovarjal, zato sem temu primerno
tudi obul. Drugače povedano: zaradi obljubljeno kratke hoje obutev nisem
prilagodil razmeram v Peklu. Tako sva se v supergah podala po spolzkih skalah
in stopnicah proti cilju. Obutev seveda ni bila primerna in samo hvala bogu, da
se ni zgodilo kaj nespametnega.
Obredna
miza
Človek
težko ostane ravnodušen v taki soteski kot je Pekel, sploh po obilnejšem
deževju, ki smo mu bili priča spomladi. Grmenje slapov je kazalo na brutalno
moč vode, ki že tisočletja dolbe skalovje soteske. Najin cilj se je nahajal pri
tretjem slapu. Tam, v supergicah, je Dimitrij opozoril na nenavadno odrezano
skalo: ena polovica leži v vodi, druga pa še vedno trdno kljubuje na obrežju.
»Skala v vodi je obredna skala ali miza, ki se je zaradi erozije prekucnila. Do
nje vodi stopničasta tvorba, ki se nahaja pod vodo,« mi je pripovedoval. »Pod
vodo?« sem nejeverno odgovoril. »Da, pred leti sem se potopil s podvodno
masko, in se lepo vidijo kamniti stebri, ki so nekoč služili za dostop do
mize.«
Zvok piščali iz Divjih Bab v soteski Pekel
Kebe pripoveduje, da je svetišče, kot ga imenuje, odkril leta 1999. Pozornost mu je pritegnila omenjena skala z neobičajno ravno odrezano površino. »Kot bi jo odrezali z laserjem,« mi je dejal in takoj dodal, naj tega ne zapišem. Prepozno. No, res bi jo težko pred tisočletji kdo odrezal z laserjem, je pa prispodoba glede ravnega reza kar na mestu. »Okoli leta 2005 sem se v soteski mudil s sedaj pokojnim Ljubenom Dimkarovskim, ki je zelo povezan z duhovnostjo, predvsem s staroverstvom, in glasbo. Med drugim je tudi eden redkih, če ne edini, ki je iz replike piščali iz Divjih Bab izvabil zvok. No, z omenjeno repliko se je tudi tedaj mudil tukaj v Peklu, da vidi moje odkritje. Pri tretjem slapu je zlezel v vodo in šel na nasprotni breg, kjer je na omenjeno repliko piščali zaigral melodijo. Med igranjem in opazovanjem te ravno odrezane skale in okolice se mu je porodilo, da je vrh skale morala biti tam še ena malo manjša ležeča skala. Zaključil je, da to ni nič drugega kot vrh ali glava oltarja.«
Hmmm...
Priznam,
da so mi te staroverske kulture tuje in da o megalitskih najdbah ne vem veliko,
ali skoraj nič. Toda mar je res »vsaka« ravno odrezana skala, ki ni nujno, da
je sploh odrezana, res oltarna miza? Oporekal sem mu, da je v soteski kar
nekaj takih skal, ki imajo prav tako ravne površine. »To še ni vse,« mi pravi.
»Pred leti sem poleg svetišča v zemlji našel tročana.« »Tročana?« Pojasni, da
gre za kamen trikotne oblike, ki so ga nekoč uporabljali za označbo svetišč.
»Tisti, ki so bili s konico zariti v zemljo, nakazujejo na svetišče vodnega
božanstva, kar se tukaj v Peklu popolnoma sklada z mojo teorijo.« Kasneje mi je
v pisarno prinesel »tročana«: debel trikoten kamen s stranicami okoli 15 cm in
debeline dobrih 5 cm.
Hmm,
priznam, da ne vem kaj naj porečem. Slučajno »pravilno« lomljene skale ali
sledovi megalitskih kultur? Kakorkoli, odločitev je vaša. Primerjajte zapisano
z videno na terenu. Nenazadnje vam bo sprehod do tretjega slapu dobro del – pa
seveda ne v supergicah!
Gašper Tominc