Skupaj z vodstvom šole smo oblikovali ožjo delovno ekipo, ki smo jo sestavljali slovenistka Metka Pristavec - Repar, glasbenica Tina Vahčič, učiteljica razrednega pouka Barbara Skopec Černigoj in jaz, zgodovinar in likovnik Darjan Geohelli. Kmalu so padle prve ideje in počasi smo zarisali rdečo nit dogodkov in prireditev, ki naj bi zrcalili naša pretekla prizadevanja, IMETI DOBRO ŠOLO. Borovnica je kljub svoji majhnosti skozi čas naplavila velika imena na številnih področjih, recimo Marja Borštnik, Fran Ramovš … Z vsem spoštovanjem do teh imen smo soglasno podprli Metkin predlog, kaj pa, če bi k sodelovanju povabili mlajše »veličine«, ki smo jim tudi sami pomagali utirati pot do uspeha. In tako se je začelo.
Tina in Barbara sta oblikovali koncert, na katerem so nastopali naši bivši učenci, danes poklicni glasbeniki. Metka je oblikovala zaključno prireditev z naslovom Na mladih svet stoji in spet so bili na odru naši bivši učenci, danes doktorji znanosti na različnih področjih. Vsi omenjeni bivši učenci imajo še nekaj skupnega. Skupaj s svojimi sošolci so se udeležili borovniške Šole za življenje, ki je dala svoj pečat že triindvajsetim generacijam osmo- oz. devetošolcev. Tako je postala moja naloga, da predstavim projekt Šole za življenje, ki ga tako vsebinsko kot organizacijsko vodim že več kot deset let. "Pa še zbornik, ki bo v celoti posvečen projektu, bova izdala," je rekla Metka. In začele so se neprespane noči. Čas ni bil moj zaveznik, saj sem imel septembra še dve šoli v naravi, pa vendar. Ne boste verjeli, da sem počasi začel uživati. Iskal in pregledoval sem fotografije vseh triindvajsetih generacij in obujal lepe spomine. Pisal sem članke in skupaj z oblikovalcem Bojanom Senjurjem zasnoval grafično podobo zbornika. S Petrom Bezkom sva naredila prelom in pripravo na tisk. Medtem pa sem pisal scenarij za prireditev, na katero sem želel povabiti vse mentorje, ki so sodelovali pri tem projektu, predvsem pa sem si želel na prireditvi čim več bivših učencev. Podočnjaki so se mi iz dneva v dan povečevali, jaz pa sem želel postaviti še razstavo in na njej tematsko prikazati delavnice ter aktivnosti, ki jih že vsa leta izvajamo v Šoli za življenje. Aha, želel sem v prireditev vključiti tudi letošnjo, zadnjo generacijo, ki je imela najbolj sveže vtise, saj se je pravkar vrnila iz Kranjske Gore in sem zato napisal še dramatizacijo dveh skečev. No, potem sem pa vse to po svojih najboljših močeh nekako izpeljal. Skrbelo me je, če bo zbornik tak, kot sem si ga želel. Mislim, da je presegel pričakovanja. Skrbelo me je, če se bodo bivši mentorji in učenci odzvali na vabilo na prireditev. Bila je polna dvorana. Skrbelo me je, kako bodo učenci odigrali skeče pred občinstvom. Bili so super in dobili aplavz. Za vse te užitke gre zahvala gospodu ravnatelju, ki je stal za vsemi idejami, ožji ekipi na čelu z Metko, ki me je podpirala in priganjala, Občini Borovnica in gospodu županu, ki je med drugim podprl izid zbornika, ter vsem, ki so mi tako ali drugače pomagali sestaviti tole zgodbo. Tudi tale članek bi moral napisati že takrat, za novembrsko številko Našega časopisa. Pa brez zamere … Naj živi borovniška Šola za življenje!
Vodja ŠZŽ Darjan Geohelli
