Po besedah Ocepka so si že ob zastavitvi nove občinske uprave zadali cilj, da uredijo tudi cesto proti Peklu. A pot do tega ni bila preprosta. Pomembno vlogo pri pripravi projekta je imel Borovničan Jože Wallner, projektant iz Gradišča pri Cerknici. Urejanje lastništva je bilo eden od ključnih pogojev, da je projekt sploh lahko stekel. Ob cesti je bila nekoč tudi druga pot, namenjena gonjenju živine na pašo. Na skupnosti so jo ukinili, kar je povzročilo nekaj nestrinjanja. Kljub temu so postopoma uredili potrebne dogovore in meje, tako da je cesta lahko dobila status občinske ceste.
Takrat je bila cesta v slabem stanju in praktično brez ustreznega vzdrževanja. Z asfaltom pa se je vse precej spremenilo. Vožnja je postala lažja in varnejša, kar so pozdravili tako domačini kot kmetje in gozdarji, ki so cesto uporabljali pri svojem delu. A to ni bilo zgolj infrastrukturno vprašanje, povezano je bilo tudi z razvojem območja, turizmom in predstavitvijo naravne ter kulturne dediščine.
Ob naslednji občinski proslavi je bila cesta oziroma območje Pekla že pomemben del dogajanja. Pripravljena je bila slovesnost, na kateri je sodelovala Godba Papirnica Vevče, med gosti pa so bili predstavniki pobratenih občin in drugi pomembni obiskovalci. Takrat so pripravili tudi predstavitev knjige o žagah in mlinih na vodni pogon, katere strokovni del je pripravil Tomaž Kočar. Obiskala jih je tudi Milica Oblak, ki je povezana z uvedbo ameriških borovnic na tem območju.
Trideset let kasneje je asfaltiranje ceste proti Peklu spomin na čas, ko je bilo treba s sodelovanjem občine, projektantov, lastnikov zemljišč in domačinov urediti pot, ki je postala pomembna za vsakdanji dostop, kmetijstvo, gozdarstvo in razvoj območja. 

Rok Mihevc