Na velikonočni ponedeljek se nas je ob 6.30 zjutraj pred cerkvijo svete Marjete v Borovnici zbrala skupina romarjev, da bi prvič poromali od cerkvice do cerkvice v naši župniji. Po jutranji molitvi in obveznem fotografiranju nas je pot najprej vodila proti Pokojišču. Dobre tri kilometre vzpona smo prehodili brez težav in se razveselili odklenjene podružnične cerkve sv. Štefana. Cerkev je bila zgrajena okoli leta 1600, v glavnem oltarju pa je kip sv. Štefana, zavetnika konj in živine, konjarjev in kočijažev. V stranskih oltarjih sta kipa Matere Božje na levi in sv. Valentina na desni strani. Romarji smo se tu tudi okrepčali s toplo kavo in sokom ter posladkali s pecivom. Hvala dobrotnikom, ki so pripravili to okrepčilo.
Romanje smo nadaljevali proti Pristavi. Malo pred domačijo Koširjevih smo postali pri čudoviti kapelici, posvečeni sv. Jožefu, na kateri je med drugim tudi napis: »Sv. Jožef, priprošnjik, bodi našim družinam vodnik.« Na turistični kmetiji Košir sta nas nasmejana pričakala zakonca Melita in Jožko ter nas pogostila s čajem in toplo špehovko.
Naša pot je vodila proti Ohonici in nato po glavni cesti do Zabočevega, kjer smo se udeležili svete maše v podružnični cerkvi sv. Janeza Krstnika, zavetnika šoferjev in prevoznih sredstev. Pred in po sv. maši smo si vzeli čas za kratek klepet z vaščani. Cerkev v Zabočevem je znana predvsem po freski sv. Krištofa na zunanji steni, ki so jo odkrili leta 1967, in pravijo, da naj bi bila iz prve polovice 14. stoletja.
Zapustili smo Zabočevo in se v Niževcu odcepili na pešpot. V prelepi naravi, odeti v nežno zeleno barvo travnikov, med katero so se že kazali rumeni regratovi cvetovi, smo si pod cvetočim sadnim drevjem vzeli čas za malico. Tu smo tudi izvedeli žalostno vest, da je umrl papež Frančišek. Nekaj časa smo kar obsedeli v tišini, nato pa si zopet oprtali nahrbtnike in se ob robu travnikov podali do kapelice Device Marije pomočnice na Dražici. Vstopili smo v kapelico in v njej molili za papeža Frančiška.
Iz Dražice smo se preko zaselka Jele povzpeli na t. i. staro štreko – staro traso železnice Dunaj–Trst, s katere se nam je odprl čudovit razgled na Ljubljansko barje. Po stari štreki smo prišli do naše zadnje cerkvice, in sicer podružnične cerkve sv. Miklavža na Pakem, ki je bila omenjena že leta 1526. V glavnem oltarju je kip sv. Nikolaja, stranska pa sta posvečena sv. Jerneju in Mariji Brezmadežni. Romar Lojze nas je opozoril na prižnico, na kateri je kip Mojzesa, ki ima umetniško vrednost. Po krajši osebni molitvi smo zapustili cerkev, naredili še skupno fotografijo pri kapelici sv. Miklavža pod cerkvijo in se po stari štreki vrnili do farne cerkve sv. Marjete v Borovnici, kamor smo po 20 km priromali okoli 14.00 ure.
Romarji, bilo nas je sedemnajst, smo preživeli lep velikonočni ponedeljek. Na našem romanju Od cerkvice do cerkvice pa so se prepletali pogovori, molitev, sveta maša in tudi osebna razmišljanja. In naša želja – da bi romanje postalo tradicionalno, zato naj že zdaj zapišemo: »Vabljeni naslednje leto!«

Marjetka Rot
Foto: Jani Bolarič