Letos je v okviru najbolj množične kolesarske prireditve daleč naokoli – Maratona Franja – svojo četrto ponovitev doživel kolesarski maraton Barjanka. Njegov pobudnik je direktor Krajinskega parka Ljubljansko Barje Janez Kastelic, ki je tudi na način želel medije in širšo javnost opozoriti na enkratno kulturno krajino južno od slovenske prestolnice, bogato tako s kulturno-etnološko in etnografsko dediščino kot tudi z biotsko pestrostjo in redkimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. 
Ljubljansko barje je zaradi svoje ravninske lege kot nalašč za nekoliko bolj ležerno kolesarjenje oz. kolesarjenje po meri tistih, ki večine prostega časa ne preživijo za to, da bi bili v »hudi« kolesarski kondiciji. Kljub temu, da epidemije COVDI-19 v času izvedbe maratona še ni bila za nami, se je tudi letošnje Barjanke udeležilo več kot 400 kolesarjev in kolesark, različnih starosti in na različnih vrstah koles. S tem se je ponovno potrdilo, da tudi takšna sodi v sklop Maratona Franja, ki omogoča kolesarske izzive vsem. Od tistih, ki so se komaj skobacali na kolesa oz. poganjavčke prek mladih in nekoliko starejših družin do tistih, ki so se še včeraj resno ukvarjali s profesionalnim kolesarstvom. 
Barjanka vodi večinoma po lokalnih, v precejšnjem delu tudi makadamskih cestah barjanske ravnice in se le dvakrat nekoliko vzpne. Prvi »vzpon«, ki je glede na siceršnjo traso Barjanke kar »klanec 1. kategorije«, je vzpon na opuščeno traso proge Južne železnice med Borovnico in Pakim. Ko se je načrtovala trasa Barjanke je občina Borovnica predlagala, da se kolesarji vzpnejo na »staro štreko« z namenom, da opozori na svojo botat železniško tehniško dediščino in da kolesarjem s proge, predvsem s Paškega mostu, omogoči čudovit pogled na Ljubljansko barje, njegovo severno hribovito zaledje in alpske verige v ozadju. Organizator pa je predlog z veseljem sprejel, saj je tem poživil sicer skoraj povsem ravninsko traso, ki se vzpne le še enkrat, na krogu okoli Podpeškega jezera. 
Pa vendar format kolesarskega maratona, čeprav v bolj umirjenem ritmu in brez pravega tekmovalnega naboja, ne omogoča pravega doživljanja in spoznavanja Ljubljanskega barja in njegovega zaledja. Za to si je potrebno vzeti več časa, predvsem pa kolesariti individualno, v paru ali v manjših skupinah. In se »oborožiti« s turistično-izletniškim zemljevidom Ljubljanskega barja. Le tako je mogoče brez naglice z vsemi čuti spoznati barjanska »čudesa« oz. naravne vrednote in kulturno dediščino. Ter pobegniti iz časovnih prisil, ki nam jih vse bolj narekuje delovno-izobraževalno-poslovni ritem življenja. Naslednje Barjanke bomo zato izkoristili tudi za to, da udeležencem promoviramo tudi takšno kolesarsko potepanje oz. »vandarnje« po našem delu te enkratne mozaične krajine poplavnih travnikov, pašnikov, jarkov, potokov, rečic, mejic, reke Ljubljanice, ostankov visokega barja, gozdičkov in ne nenazadnje, tudi nasadov borovnic.  (ak)