Logo MojaObčina.si

Borovnica

DANES
32°C
18°C
JUTRI
33°C
19°C
3995

»Ponosen sem, da sem bil v času osamosvojitve župnik prav v Borovnici«

Pomembno vlogo pri osamosvojitvi je imela takrat tudi katoliška cerkev, duhovniki in župniki, ki so ljudem dajali moralno in duhovno podporo. V Borovnici je bil v tistem obdobju župnik Jože Stržaj, ki se je z veseljem odzval na povabilo, da spregovori o spominih takratnega časa.

Podrobno se vsega ne spomni, ne bo pa nikoli pozabil blagoslova lipe samostojnosti 25. junija zvečer. Verjetno je bila pred tem tudi maša za domovino, nato pa so šli skupaj s župljani na praznovanje pred vrtec. »Navdušeno smo se zbrali, proslavljali in se veselili. Čutila se je povezanost in da gre zares. Takrat ni bilo nobenih zavor, nismo se spraševali kakšnega prepričanja je kdo bil, ampak tisti večer nas je ta lipa samostojnosti, ki smo jo blagoslovili, na poseben način povezala.« Nato je malo pred drugo uro zjutraj prišel domov, si prižgal satelitsko televizijo in prisluhnil poročilom na neki nemški televiziji. Voditelj je povedal, da se je v Jugoslaviji začela državljanska vojna, sam pa je v valu navdušenja mislil, da se je gotovo zmotil, zato je ugasnil TV in odšel spat. Zjutraj pa ga je zbudil plat zvona. »Eden od naših pritrkovalcev je šel v zvonik in je zvonil plat zvona. Običajno zvon bije »bim bom«, ampak »boma« ni bilo. To pomeni, da eno stran zvon udari, potem se zagrabi kembel in druge strani ne udari. To je tak pretresljiv zvok in to me je zbudilo.« Takrat se je spomnil na nemškega voditelja, ki je že vedel, da se je začelo … Prav dolgo ni premišljeval, kaj mora narediti, ljudem je želel dati poguma in pokazati, da jim je blizu. »Takrat prenosnih telefonov ni bilo, sem pa bil ves dan na kolesu po Borovnici, da so ljudje videli, da sem z njimi. Bil je seveda navzoč strah, ne veš kaj bo…« Spominja se tudi, da sta bila prav tisti dan dva pogreba, zato pove tudi naslednjo prigodo. »Ta, ki je nosil zastavo, je prišel še s staro zastavo z zvezdo. Naši pevci pa so rekli, ja iz katere države pa je ta zastava, pa je drugi rekel, da je okupatorska… Pri naslednjem pogrebu čez dobro uro te zastave ni bilo več, kar pomeni, da se je nekaj vendarle začelo premikati.«Še isti večer se je ustavil tudi železniški promet, vlaki niso šli naprej. Župnik Stržaj se je vprašal, kaj lahko naredi za ljudi, ki so ostali na njem. Kot pripoveduje, je šel na postajo do načelnika in mu rekel, da bi rad ljudem povedal, da lahko prenočijo, ker ne morejo naprej. »Potem mi je rekel, tu imate razglasno postajo, mikrofon in povejte. In sem povabil vse, ki niso mogli nikamor, predvsem družine, starejše, bolne, da pridejo prenočiti in da bomo kasneje že našli kakšno rešitev. Bilo jih je od 15 do 20, pripravili smo večerjo, našli smo modroce (vzmetnice), zjutraj so dobili zajtrk, nato pa šli naprej na postajo."
Tiste dni nobena sveta maša ni odpadla, maševal je redno. Se je pa pri nedeljski ob 9. uri zjutraj sredi maše oglasil alarm zaradi morebitne nevarnosti v Borovnici. Bil je preplah, čeprav nihče ni vedel za kaj gre. Stržaju je Ciril Kos iz civilne zaščite na listek napisal, da je napovedan napad na Ljubljano. »Eni so bežali iz cerkve, eni smo ostali. Rekel sem jim, naj se ne bojijo, saj da cerkve ne bodo napadli. Opogumil sem jih, da naj molimo in korajžno naprej. A kasneje se je predvsem npr. v Bosni izkazalo, da jugoslovanski armadi ni bila nobena stvar sveta.« Spominja se tudi, da je šel po maši popoldne korajžno na sprehod na Pokojišče. »Malo sem že gledal, če ni kaj sumljivega. Potem pa smo se srečali z domačini, ki so kasneje zavzeli skladišče Podstrmec, ga celo noč praznili, da je naša vojska dobila orožje in municijo. Takrat sem jim rekel, »fantje korajžno, naj vas Bog spremlja in blagoslavlja«. Izkazalo se je, da se je tudi na račun Podstrmca prevesilo, da je potem bila slovenska vojska močnejša od okupatorske armade. Sem ponosen, da sem bil v času osamosvojitve župnik prav v Borovnici.«
Kot enega pomembnejših dogodkov izpostavi tudi župnijsko romanje mladih v Rim, ko jih je sprejel tudi papež Janez Pavel II. »Imeli smo slovensko zastavo, prišli smo kot državljani po končani vojni. Sam sem se svetemu očetu tudi zahvalil za vse molitve. Bilo je nepozabno, ker so nas sprejeli kot predstavnike naroda Slovencev, ki so ubranili državo. Bili smo kot junaki.« Ob koncu župnik Jože Stržaj še poudari, da nam lastna država ni bila podarjena, ampak da smo si jo izborili. Kako pa ocenjuje trenutno stanje? »Ko kuriš ogenj, pride malo pepela, a še zmeraj je oglje spodaj razžarjeno. Ljudje smo kljub vsemu ponosni v svoji državi.«

Rok Mihevc

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi