Logo MojaObčina.si
DANES
17°C
6°C
JUTRI
23°C
5°C
Oceni objavo

V spomin na mojega očeta Mirka Gorjupa

Sedmega aprila 1915 je zagledal luč sveta moj dragi oče Mirko Gorjup. Njegova zibelka je stala v Trstu, v mestni četrti »Rojan«. Tam so živeli številni Slovenci. Tako je tudi moja babica s svojim možem stanovala v ulici Montersini, številka sedem.
Še danes stoji ta trinadstropna hiša in z očetom smo nekoč obiskali Rojan in cerkev, kjer je bil oče krščen. V zakristiji še vedno hranijo vse knjige, od leta 1880 dalje. Zelo sem bila vesela, da sem dobila izpis o očetovem krstu. Prav tako mi veliko pomeni, da imam v svojem arhivu tudi izpis iz poročnega registra moje babice v cerkvi Sv. Antona Novega, lepe neoklasicistične cerkve, ki stoji blizu Canala Grande v Ponterosu.

Dragi bralci, verjetno boste razumeli, da je imel Trst že v mojih zgodnjih letih magično moč in še vedno me privlači, saj hodim po babičinih stopinjah, ki je v tem, v času Avstro-Ogrske tako razgibanem in multikulturnem velemestu, preživela celih 18 let – do leta 1916. Zelo rada se je spominjala svojih lepo preživetih let pri grško-židovski družini Segré. Ampak to je že druga zgodba ...

 

Še vedno se zelo živo spominjam tete Sandy, očkove sestrične iz Trsta. Poleti je hodila k nam na počitnice, in sicer od leta 1955, ko so se odprle meje med Italijo in takratno Jugoslavijo, do leta 1958, ko je prerano zapustila ta lepi svet. Očka in babica sta se z njo pogovarjala v italijanščini, ki je meni tako lepo zvenela v ušesih. Pogosto smo se skupaj vsi štirje peljali k jezeru na kopanje. Očka je namreč lahko s sestričnino pomočjo iz Italije uvozil elegantno motorno kolo »Lambretto«, ki mu je zelo veliko pomenilo. Izredno rad je potoval in to je tudi rdeča nit mojih spominov nanj!

 

Nekaj let kasneje je kupil MSU Prima – lep eleganten skuter. Z njim sva potovala v Benetke in tako so mi ostali v spominu golobčki na trgu Sv. Marka in čudovita bazilika z istim imenom.

 

Tudi Trst sva pogosto obiskala in spomnim se lepega stanovanja prijateljice tete Sandy z visokimi stropi, na pol priprtimi oknicami, umirjenega pogovora med očetom in njo ter kosila z beluši in okusno omako.

Česa se devetletni otrok vsega ne zapomni, boste rekli?! Kasneje smo se vozili s »fičkom« in babica je bila zadovoljna, ker smo lahko obiskali njene prijateljice v Podkorenu, kjer je bil nekoč njen dom.

 

Ne bom pozabila našega izleta v Krapino, lepega mesteca v hrvaškem Zagorju. Tam sta živela očkova sestrična Milka in bratranec, stric Matek. Peljali smo se skozi Rogaško Slatino, kjer so bili parki v cvetju magnolije in drugih okrasnih grmov.

 

Očka je imel zelo rad svoje sorodnike, toliko bolj zato ker je bil edinec in tako smo se videvali z njimi enkrat na leto. Rad je fotografiral in pogosto je imel s seboj fotoaparat. Vesela sem, da imam v albumih toliko lepih fotografij. Očkova sproščenost, dobra volja in prijaznost je bila vedno in povsod lepo sprejeta.

 

Občudovala sem njegovo znanje tujih jezikov in tudi sama sem se jih želela naučiti! Mislim, da mi je bilo kakšnih šest let, ko sem dobila za darilo velik angleški slovar v slikah. Tukaj se je znova potrdilo dejstvo, da je bil moje oče odličen pedagog – slike sva gledala brez prevoda in to je najboljši način pri učenju tujih jezikov. Očka me je vedno spodbujal in verjel vame, da bom tisto, za kar sem se odločila, tudi izpeljala in uspela!

 

Ko sem bila že poročena in sva z možem živela v Amsterdamu, v mestu z multikulturno sredino, sem očka pogosto povabila na obisk – v vseh letnih časih. Rad je imel mestni utrip, še posebno je užival v cvetočih parkih. Pozorno si je ogledoval umetnost v muzejih in tudi jaz sem uživala v njegovi prijetni družbi. Ko sva z možem prihajala na obisk, smo šli skupaj v hribe –  na primer od Komne do Triglavskih jezer in se vrnili preko Komarče. Še sedaj vidim in slišim očkove pomirjajoče besede, ko je usmerjal korake mojega moža – Nizozemca – nevajenega gorskih poti. Vse se je dobro izteklo in na koncu smo se v Bohinjskem jezeru prijetno ohladili!

 

Moj oče se je zanimal za dogajanja v svetu in zadnja leta, ko ni več potoval daleč, je rad prihajal k nama, v Radovljico. Po kosilu smo sedeli na balkonu in občudovali panoramo od blejskega gradu do mogočne verige Julijcev.

 

Rad je razpravljal o aktualnih zadevah, se spominjal svojih študentskih let, njegov duh je ostal bister do zadnjega dne. Ko smo bili skupaj na kosilu, za božič 2009, se mi je zdel malce utrujen, vendar je kot vedno tudi tokrat užival ob dobri hrani. Nazdravili smo s kozarčkom vina ... na žalost zadnjikrat!

 

Življenje mojega dragega očeta je bilo zelo pestro, kot mozaik, sestavljen iz svetlih in manj svetlih kamenčkov ...

 

Spomnim se njegovih besed: »Srečo sem imel v življenju.« Ja, dragi očka, tudi jaz sem imela srečo, da si bil ti moj vzgojitelj in moj vzornik. Moja iskrena zahvala za vse, kar si mi dal! Tvoj plemeniti duh bo vedno živel v meni.

 

 

Mija Brak Gorjup

Oglejte si tudi