Pod visoko grajsko skalo je živel prijazen zmaj, redno hodil je k frizerju, lase si česal je nazaj. Ob megli je ogenj kuril, da ljudje so našli pot, sploh se nikdar ni razburil, zmaj je bil res fin gospod. Kadar je bil dobre volje včasih peti je začel čudne svoje melodije, ker posluha ni imel. Vest o finem, dobrem zmaju se razširila je v svet, in en dan v cvetočem maju prišla je Ona na ogled. Zmajevka od ust do repa je postala zmaju všeč, zanj bila je najbolj lepa, pogledal ni nobene več. Ljubezen močna zagorela je v mladih srcih pri obeh, zmaja sta se resno vnela, ogenj bruhala po tleh. Da se bosta poročila, je povedal zmaj ljudem: ”Za poročna pa darila - torto, ker rad dobro jem! Ljudje so željo spoštovali, da bo prav za mlada dva, sredi doline sezidali so ogromno torto za oba. Ko prišel je dan poroke veselil se je ves kraj, ognjemet za vse otroke je priredil ženin zmaj. A nesreča ne počiva, zmaj si je zakuril rep, saj nevesta ni nič kriva, a ženin ni bil najbolj lep. Prihiteli so gasilci, napeljali reke tri, Radovno in še dve Savi in so vpili: ”Zmaj gori!” Vode je bilo veliko, v vodi tudi nekaj rib, naredilo čudno sliko, sredi vode tortin hrib! Zmaju rep so obvezali, za obkladek dali led, so po tacah ga trepljali: ”Saj boš kmalu zopet lep!” Na poročno potovanje odletela sta po zraku, zmaj je mašno imel na repu in še vedno bil je v fraku. Kot dokaz na tiste čase sredi vode hrib obstaja, mah na grajski skali rase , kraj je Bled, podoba raja. Kadar vidiš v jasni noči tam na nebu dvojno sled, to sta naša mlada zmaja, on ima obvezan rep.