Slovesnost je odprla direktorica Zdravstvenega doma Bled pediatrinja Lidija Pretnar Pristov, ki je s toplino spregovorila o domačinki, Blejki Juditi. Svojo poklicno pot je začela prav pri njih, in sicer v Bohinju. Nato je delala kot anesteziologinja v SB Jesenice, kjer je bila tudi dolga leta vodja anesteziološke službe. Njeno življenje na Bledu jo je vedno povezovalo s tem zdravstvenim domom, sedaj pa je direktorica, ki je pediatrinja, postala tudi zdravnica njenemu vnučku, ki se je letos rodil.

Pobudo za poimenovanje galerije po Juditi Mandelc Kunčič je dala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dolgoletna prijateljica in kolegica ter 25 let vodja KUD-a Kliničnega centra in Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer je Judita slikala in razstavljala. Slavčeva je prevzela besedo in strnila ključne poudarke njenega življenja in ustvarjanja.

Poimenovanje galerije je poklon Juditinemu življenju, ki je bilo plemenito, predano in svetlo. Je poklon zdravnici, umetnici, športnici, ženi, materi, dobremu človeku in prijateljici mnogih.

Judita (1955–2024) je bila ena tistih redkih osebnosti, ki jih življenje obdari z več darovi hkrati. Bila je vrhunska plavalka, balkanska prvakinja na 200 m prsno, ki je iz blejske vode črpala moč in navdih. Bila je zdravnica z izjemno strokovnostjo in redko človeško toplino. Kot anesteziologinja in predstojnica v jeseniški bolnišnici je nosila življenja v rokah – z zanesljivostjo, predanostjo in odgovornostjo, ki je niso nikoli zapustili. Bila je vizionarka, ki je med prvimi v Sloveniji bolnišnico povezala s sodobnimi mednarodnimi tokovi paliativne oskrbe, in tista, ki je vedno znala bolnika videti, slišati in mu stati ob strani.

A v njej je živela tudi umetnica, izšolana magistrica slikarka. V barvah je znala ujeti tisto, kar je v življenju najbolj krhko in najbolj močno: lepoto, bolečino, pokončnost, tišino. Njene slike nosijo empatijo – do ljudi, do sveta, do trpljenja in do upanja. Teloh, njen simbol, je postal metafora njenega življenja: cvet, ki prebije led, vzklije v mrazu in vztraja v lepoti.

Njeno slikarsko delo je bilo izjemno široko. Na svojih platnih je pogosto upodabljala blejsko krajino – otoček, jezero, svetlobo, ki jo je gledala z domačega okna. Slikala je tudi begunce leta 2015, športne motive, telo v gibanju, človeško ranljivost in človeško veličino. Za diplomsko delo je slikala telo pri športu, za magistrsko delo pa zrcalne nevrone – temo, ki v ljudeh vzbuja empatijo. Njen zagovor je bil briljanten, ocena pa temu ustrezna – cum laude. Njena velika pregledna razstava na Blejskem gradu leta 2019 je pokazala ves spekter njenega znanja – od tihožitij, krajin, portretov do različnih tehnik. Akademski slikarji so poudarjali, da njene slike niso bile le likovno dovršene, temveč so nosile empatijo, človečnost in globino.

V imenu Slikarskega društva Atelje Bled nam je predsednica Zora Završnik zaupala, kako jo kot članico pogrešajo.

Judita je bila univerzalna osebnost: klasično izobražena, bistroumna, izjemno delovna in pedantna. Bila je prijateljica, ki je znala poslušati, kolegica, ki je znala spodbujati, mentorica, ki je znala dvigovati. Kot človek je bila iskrena, poštena in sočutna. V desetletjih najinega prijateljstva sem jo spoznala kot žensko, ki je v sebi združevala inteligenco, umetniško občutljivost, športno disciplino in redko človeško plemenitost.

Njene korenine so na Bledu pri družini Čarmanovih na Mlinem: tam je tekla njena zibelka, tam je gledala jezero, ki jo je tako očaralo, da je postala vrhunska plavalka, hkrati pa ga je tudi neštetokrat naslikala. Tam je živela, delala, se veselila življenja in sanjala – v okolju, kjer je bila domačnost prepletena z ustvarjalnostjo. Zato je prav, da se ravno v zdravstvu na Bledu ohranja njen spomin.

Judita je bila tudi zelo lepa, kot slika bi lahko rekli: lepih oči, bogatih svetlih las, visokega in vitkega stasa. Bila je žena in mama, ki je ljubila svojo družino. Bila pa je tudi borka v bolezni, ki je ni mogla premagati. Posthumno je postala babica vnučku Leu, ki bi ji bil neizmeren vir radosti.

Naj Galerija dr. Judite Mandelc Kunčič postane prostor lepote, miru, navdiha in hvaležnosti. Hvaležnosti za življenje, ki je bilo dar, za delo, ki je bilo poslanstvo, in za človeka, ki je znal biti dober – in v svetlobi, ki jo je nosila v sebi. Tako bo ostala med nami: v barvah, v spominih, v zgodbah, v srcih.

Judita, hvala, ker si bila. In hvala vsem, ki so pomagali, da njen spomin živi naprej. Dogodek je potrdil, da je bila ljubljena in da bo ostala med nami.«

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec
Inštitut za zgodovino medicine in medicinsko humanistiko UL MF