Logo MojaObčina.si
DANES
17°C
6°C
JUTRI
23°C
5°C
Oceni objavo

90 let akademskega slikarja in častnega občana Občine Bled, prof. Janeza Ravnika

Rojstni kraj slikarja, življenje in delo družine Ravnik in pomen slikarja in pedagoga prof. Janeza Ravnika za Bled 

(Govor ob odprtju razstave akademskega slikarja Janeza Ravnika 8.11. 2019)

 

Janez Ravnik se je rodil v Bohinjski Bistrici, kraju z dolgo in bogato kulturno zgodovino. Bohinj  je pripadal Svetolucíjski kulturni skupini, ki je imela svoje središče na Mostu na Soči. V 1. stoletju pred našim štetjem je bila Bistrica z okolico kot del Noriškega kraljestva že vključena v železarsko trgovino. Ajdovski gradec, na katerih razvalinah, se je pogosto igral mladi Janez, je simbol železarstva v Bohinju in tudi slovenstva po zaslugi pesnika Franceta Prešerna.

 

Železarstvo je v teh krajih prisotno skozi vsa obdobja, v 18. stoletju je fužine kupil Žiga Zois, ki je močno izboljšal gospodarski položaj bohinjskih fužin. V velikem požaru leta 1891 so pogorele vse bistriške fužine, zato so proizvodnjo železa prenesli na Jesenice, s čimer se je v Bohinju končalo več kot 2500 letno obdobje železarstva. Proizvodnja in življenje je tamkaj zastalo po gospodarski katastrofi, ki jih je doletela. Železnica jim je ponovno odprla nove možnosti gospodarskega razvoja in turizma. Železnica je bila grajena med letoma 1900 in 1906, kot povezava srednje Evrope z Jadranskim morjem, Bohinjcem pa je odprla okno svet.

Po kratkem obdobju gospodarskega napredka je prišla prva svetovna vojna, ki se je za Bohinjce začela leta 1915, ko je Italija vstopila v vojno in se je odprla krvava soška fronta. Bohinj je postal zbirališče vojakov in materiala za fronto. Ponovno je bil izropan, ne le materialnih dobrin, temveč tudi človeških življenj, saj je veliko mož in fantov za vedno ostalo na bojiščih v Rusiji, na soški fronti in na Tirolskem. Zaradi velikega števila vojakov so se pojavile številne bolezni, med njimi tudi kolera. Nova državna meja z Italijo je zadala hud udarec obetavnemu turističnemu razvoju, ker je odrezala mesti Trst in Gorico, ki sta bila pred vojno pomembno bohinjsko turistično zaledje.

Postopno se je začela razvijati lesarska industrija, fužine so zamenjale žage in obrt povezano z lesenimi izdelki, razvila se je tudi usnjarska obrt. Porušene dele Bohinjske proge so nato obnovili do leta 1927, promet po njej pa je začel oživljati šele po letu 1930.

 

Zakaj opis te daljne zgodovine  vpletamo v govor avtorja razstave, ki je rojen šele leta 1929. Predvsem zato, da bi današnjemu času približali obdobje, ko sta živela in ustvarjala njegova starša. Oče je bil udeleženec 1. svetovne vojne, mati pa je kot otrok sodelovala pri gradnji bohinjske proge. Drugi razlog tiči v slikarjevem dojemanju tega obdobja, ki mu je zaznamovalo in determiniralo življenje, izoblikovalo njegov oseben odnos do okolice in človekovih dejanj in pogojilo njegov umetniški odziv, izražen v likovnih delih. Stalen boj človeka z naravo, kot tudi samimi s seboj, gorje, ki ga človeštvu prinašajo vojne, nenehno človekovo ustvarjanje in hkratno uničevanje pokrajine, rušenje starega sveta in gradnja novih oblik,  vse to se odraža v slikarskem opusu Janeza Ravnika. Navkljub temu, da je na svoji koži občutil pomanjkanje, trpljenje in strahote vojne, ostaja velik optimist z veliko vero, da bo v človeku prevladal razum nad destrukcijo, kultura nad plehkostjo, površnostjo in ozko, zgolj profitu usmerjeno dejavnostjo. Vse to je izrazil avtor v svojih v svojih slikah, ciklih slik, simbolno pa tudi, z eno od njegovih zgodnji slik z imenom Pozabljeno – to je namreč kraj v Bistrici, kjer so nekoč delovale fužine -  vse z namenom, da Slovenci ne smemo pozabiti svoje tisočletne zgodovine, svojih del in dejanj, ki smo jih v tehničnem in umetnostnem smislu prispevali k evropski kulturi.

 

Janez Ravnik se je rodil v burnem času, ko se je dva meseca pred njegovim rojstvom Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, Slovenija pa v Dravsko banovino. Zgodil se je tudi zlom Newyorške borze, nastopila je velika gospodarska kriza in svetovna  recesija, ki se je končala šele v poznih tridesetih prejšnjega stoletja. To je na svojih plečih skusila tudi njegova 9 članska družina, saj je bilo veliko ljudi brezposelnih, ki niso imelo denarja niti za preživetje, kaj šele da bi hodili v gostilne.

Njegov oče je služil vojsko v avstro-ogrski armadi in bil udeleženec bojev v Galiciji, ker pa je bil šibkega zdravja je zbolel na srcu in umrl mlad, star le nekaj čez štirideset let. Kot organist je igral v cerkvi sv. Miklavža, doma pa je gojil tudi različne ptice in proučeval njihovo petje. Po smrti očeta je Janezova mati ostala vdova s sedmimi nepreskrbljenimi otroci. Mati je vodila gostilno in prodajala sadje in zelenjavo, ki jo je dobavljala po železnici iz Italije (meja med državama je bila takrat na sredini bohinjskega tunela). Ko so se komaj malo ekonomsko opomogli, je prišla 2 svetovna vojna. V njihovo hišo so se naselili nemški vojaki, mati pa je še naprej obdržala gostilno. 

V slikarjevi rojstni hiši so pod vodstvom Tomaža Godca, bohinjski aktivisti 14. decembra 1941 sklenili, da organizirajo vstajo proti nemškemu okupatorju. Njegovo mati so zaradi podpore osvobodilnemu gibanju večkrat zaslišali na policiji. Janez ji je pogosto od daleč sledil, ko so jo nemški vojaki odpeljali, v strahu in upanju, da se živa vrne domov, iz zasliševanja v Strojevi vili, kjer je bil sedež nemške žandarmerije in gestapa. Ker navkljub ustrahovanju ni nič izdala, jo niso zaprli, s tem je rešila ne le sebe, temveč tudi domačine pred nemškim maščevanjem.

 

Z vse večjim partizanskim uporom se je večal tudi teror okupatorja, tako da je bila družina (tisti, ki so ostali doma) leta 1943 izseljena v taborišče v Nemčijo. V zbirni center v Goričanah so zaprli njegovo mater, Janeza, sestro Slavko in bratovo ženo, ki je bila noseča, njo pa so kasneje odpeljali v bolnišnico na Golnik.  Mater z dvema otokoma so zatem v Medvodah vkrcali na vlak in odpeljali v Nemčijo, v mesto Burg Rothenfels, kjer so za grajskim obzidjem Nemci imeli zaprte ruske ujetnike, Slovence pa so naselili v srednjeveških zgradbah pod njim. Janez in mati sta dočakala konec vojne močno podhranjena in bolehna, saj sta morala veliko prisilno delati, obroki hrane pa so bili borni. Janez je že takrat izkazoval svoj risarski talent, kar je opazil upravnik taborišča Ludvig Kaar, kateremu je narisal več risb, za nagrado pa je dobil kakšen dodaten košček hrane. Ko se je približeval konec 2. svetovne vojne, so zavezniki ta del Nemčije stalno bombardirali, 280 ujetnikov, ki so pobegnili iz tega kraja se je skrivalo po gozdovih, dokler jih niso zavezniki, Američani, s kamioni namestili v popolnoma porušen Würzburg in kasneje v zbirni center v Bambergu, kjer je bilo več deset tisoč ujetnikov, različne narodnosti. Tu so bili deležni velikega pomanjkanja hrane in osebne higiene, po dolgem času pa so jih z železniškimi vagoni po razrušeni Nemčiji, pripeljali do Beljaka in kasneje do Jesenic. Ko se je končno 15 letni Janez avgusta 1945 vrnil z materjo domov, je našel popolnoma izropano hišo, a je bil navkljub temu srečen, ker so vsi člani njihove družine (trije so bili v partizanih) živi dočakali svobodo.

 

Janez Ravnik izhaja iz družine, ki je bila tudi v preteklih generacijah naklonjena umetnosti in kulturi. Že kot otrok je rad gledal slike, obešene v njihovi gostilni, ki jih je ustvaril slikar bohinjskih gora, Valentin Hodnik. V njegovi širši družini je več članov umetniško talentirano, so znani glasbeniki in glasbeni pedagogi. Stric Janko Ravnik, slovenski pianist, skladatelj, glasbeni pedagog, skalaš, planinski zanesenjak in eden od avtorjev prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga, prav tako tudi stric Anton, klavirski pedagog, pianist in zborovodja, ki je poučeval tudi Bojana Adamiča. Poleg njegovega očeta, izvrstnega organista, se je z glasbo ukvarjal tudi Janez, ki je v mladosti igral harmoniko. Njegova mati, ki se je dekliško pisala Vojvoda, je tako kot večina njene družine, podpirala in občudovala likovno umetnost.

 

Po končani 2. svetovi vojni je Janez obiskoval najprej gimnazijo na Jesenicah. V letu 1947 je kot udeleženec mladinske delovne brigade sodeloval v izgradnji proge Šamac - Sarajevo, na njej je kot risar deloval slikar France Slana, sam pa je takrat opravljal bolj fizična dela in bil za to nagrajen z udarniško značko.

Zatem se je vpisal v Šolo za oblikovanje v Ljubljani, ki jo je zaključil leta 1950. Stanoval je v Marijanišču v Ljubljani, kjer se je družil z dijaki, kot npr. Cirilom Zlobcem, Janezom Menartom, Antonom Nanutom, Petrom Ovscem, Danetom Zajcem, Marjanom in Borisom Kraljem, bodočimi znanimi slovenskimi kulturniki. Od kasnejših akademsko izobraženih slikarjev se je največ družil z Albinom Polajnarjem, ki je bil prav tako iz Bohinja.

V tej šoli so poučevali znani slikarji in likovni teoretiki, naj naštejemo le Zorana Didka, Marija Preglja in Maksima Sedeja, poučevali so vse  slikarske tehnike, s poudarkom na zidnem slikarstvu, kot tudi anatomijo, celo v vseh letnikih. Iz semenišča, v katerem je vladala vojaška disciplina, se je v zadnjem letniku Janez preselil k sestri, ki je z možem bivala v Ljubljani. Po zaključku šole je želel nadaljevati študij v Ljubljani, a je moral zaradi stanovanjske stiske sprejeti ponudbo druge sestre, ki mu je organizirala bivanje v Zagrebu. Najprej je stanoval pri družini, ki ga je stalno izkoriščala za opravljanje hišnih in vrtnih opravil, zato se je naslednje leto preselil v Študentski dom v centru mesta. V času študija je za lažje materialno preživetje pogosto honorarno delal na zagrebškemu velesejmu, kjer je opremljal različne razstavne prostore.

Diplomiral je leta 1955 pri profesorju Željku Hegedušiču na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Zagrebu, torej slikarju, ki je prvi na Hrvaškem naredil čisto nadrealistično risbo. Tudi tu se je družil z različnimi intelektualci, največ pa je zahajal v Kulturno prosvetno društvo Slovenski dom v Zagrebu, ki je najstarejše društvo Slovencev v Evropi. Tu se je družil s Slovenci, ki so v Zagrebu študirali veterino in gozdarstvo. V domu so se mladi iz mesta zabavali in družili na plesih in koncertih. V društvu je spoznal domačinko Boženo, s katero se je kasneje poročil.

Največji vpliv nanj od profesorjev na akademiji, so naredili Željko in Branka Hegedušič ter Vjenčeslav Richter, svetovno znan arhitekt. Za diplomsko delo je izdelal na steni srednjeveško mesto v »grafito« tehniki.

Po študiju se je za leto dni zaposlil v osnovni šoli v Bohinjski Bistrici, kot učitelj likovne vzgoje. V tem času je veliko slikal predvsem krajinske slike Bohinja in Bleda, da je lahko preživljal družino, saj je bila žena brez službe, rodil se jima je sin Bojan. Stanovali so v rojstni hiši, ki sta si jo zakonca za silo preuredila v skromen dom. Janez se je iz Bohinja vozil v Kranj, kjer je poučeval na soboslikarski obrtni šoli, dokler ni dobil stalne službe v osnovni šoli na Bledu, ko je na mestu učitelja za likovno vzgojo nadomestil domačinko, akademsko slikarko Melito Vovk.

Od konca šestdesetih let do upokojitve leta 1990 je deloval kot likovni pedagog na osnovni šoli profesorja doktorja Josipa Plemlja na Bledu. Občasno je delal tudi v osnovni šoli v Gorjah, v pedagoški srednji šoli v Radovljici in gostinski šoli na Bledu ter v osnovni šoli Toneta Čufarja na Jesenicah.

Akademski slikar, profesor Janez Ravnik, za Bled in okolico ni pomemben zgolj zaradi njegovih umetniških stvaritev, temveč tudi kot pedagog in organizator številnih razstav.

 

Vrsto let je poučeval likovno vzgojo, katere temeljna naloga je, da učenec pri njej razvija zmožnost zaznavanja, likovnega mišljenja, emocije in motorične spretnosti, vizualni spomin ter domišljijo. Celotna dejavnost predmeta temelji predvsem na odkrivanju učenčeve ustvarjalnosti. Vse to in še mnogo več, je številnim generacijam učencem dal prav profesor Ravnik. Med učitelji in učenci je veljal za izvirno osebnost, ki vsebine predmeta razlaga s posebno zavzetostjo,  z izredno močno čustveno in razumsko energijo, ki nikogar ne pusti brezčutnega. Likovna vzgoja, ki sicer temelji na pedagogiki in teoriji likovne umetnosti, je bila po zaslugi profesorja Ravnika učencem podana v mnogo širšem smislu, saj je vključevala tudi filozofijo in logiko, kot osnovi za pridobitev spoznanj in ugotavljanje resnice. Likovno vzgojo je nadgradil tudi z estetsko vzgojo, tako, da je v učencih vzpodbudil razvoj sposobnosti dojemanja, doživljanja, vrednotenja, in ustvarjanja lepega v umetnosti, prirodi, življenju in delu.

V sedanjem času psihologi ugotavljajo, kako zelo pomemben je ta predmet za razvoj osebnosti. Vsi, ki so bili deležni tega, so lahko izredno hvaležni, da so ta predmet imeli pri profesorju Ravniku. V ilustracijo, kako strokovno, zavzeto, z dušo in srcem je prenašal te vsebine na učence, naj omenimo le nekaj dogodkov, ki so se učencem vtisnile v spomin:

-           Ko je učencem razlagal in na slikah iz knjig kazal jamske poslikave iz kamene dobe, magično vsebino slik in čudovite slike živali, ki so jih odkrili predvsem v  jamah v Španiji in v Franciji, je to pripovedoval na tako zanimiv in oseben način, da so si te slike učenci predstavljali, kot da so žive. Učitelj gotovo ne ve, da je prav njegov stil učenja in pripovedovanja učne snovi povzročil, da so nekateri njegovi učenci takoj pričeli raziskovati podzemni svet in iskati umetnine na stenah okoliških jam,

-           ko je z velikim žarom in spoštovanjem razlagal obdobje renesanse, o cvetočih mestih in umetnosti, ki so jo podpirali predvsem Medičejci, je v dobi, ko še ni bilo interneta, otrokom kazal slike iz knjig, leksikonov in strokovnih revij na tak način, da je kasneje večina učencev na svojo pest odšla pogledat kraje, ki jim jih je v mladosti tako živo predstavil. Tako je  profesor Ravnik mnogim domačinom poznan kod prvi teoretični vodnik po svetovni  likovni umetnosti. Če bi za te razloge vedele različne turistične organizacije, bi mu vsekakor morale nakazati del provizije!

V vzgojnem smislu se je profesor na dogodke, ki so se dogodili v ožji ali širši okolici takoj odzval, kot npr. v primeru vojn, kjer so bile žrtve otroci, v primeru krivic, rasizma, uničevanja narave. Takoj za takimi dogodki, ki so jih otroci zaznali preko televizije, časopisov, ali pa so se zgodili v domačem okolju, je profesor Ravnik spremenil učni načrt in slikovno ter ustno obravnaval aktualno temo, tako da so učenci npr. risali ljudi različnih ras tesno skupaj, da je bilo tudi iz slike jasno, da imajo vsi ljudje pravico, da enakopravno dostopajo do dobrin, do javnega prevoza ipd. Ko se je pojavila v okolici Bleda večja količina smeti, so učenci izdelovali likovne in kiparske stvaritve iz tega materiala, ob opozorilu, da mora človek proizvajati čim manj odpadkov in da le-te ne sodijo v naravo.

Dobro je znal razlikovati med znanjem, talentom, in vedenjskimi odkloni, ki so jih v najstniških letih imeli posamezniki. Osebno je večkrat zastavil svojo strokovno avtoriteto, tudi takrat, ko nekateri učenci zaradi slabih ocen iz vedenja niso bili sprejeti na šolo za oblikovanje. Samoiniciativno je odšel na to šolo in pedagogom osebno razložil, zakaj imajo posamezniki tako nizko oceno iz vedenja, hkrati pa izpostavil, da so osebno zelo talentirani in da bi bilo nepravično, da se jim onemogoči vpis.

Profesor Ravnik je vzgojil veliko učencev, ki so nadaljevali študij na oblikovni šoli, likovni akademiji ali arhitekturi. Njegovi učenci in on, kot njihov mentor, so dobili mnogo nagrad v Kostanjevici, Šoštanju, Zagrebu, Novem Sadu, Sarajevu, Budimpešti, naj naštejemo le najpomembnejše.

 

Ne le kot pedagog, temveč tudi kot človek, ki je izredno občutljiv za stvari, ki se dogajajo na Bledu in njegovi okolici, se je pogosto takoj odzval na določene dogodke. Ko je bil v 80 letih prejšnjega stoletja na Bledu velik vetrolom je v parku za Pecovco podrlo več hrastov, zato je profesor Ravnik naredil načrt za ureditev parka in postavitev t.i. »forma vive«. Skupaj z učenci je izklesal več skulptur, ki še danes krasijo okolico šole. Tudi v osnovni šoli v Gorjah je skupaj z učenci postavil kipe iz hrastovega lesa, ki pa so zaradi slabega vzdrževanja žal propadli.

Ko je Bled deloval še v okviru občine Radovljica, je v občinski Zvezi kulturnih organizacij vodil likovno sekcijo. Skupaj s pokojnim Bojanom Štihom in Matejem Borom se je dogovarjal, da bi na Bledu organizirali najkvalitetnejše kulturne prireditve s področja glasbe, gledališča in likovne umetnosti, kar bi koordinirala posebna tri članska komisija, do česar pa žal ni prišlo. 

 

Poleg velikega števila slik in kipov, ki jih je ustvaril kot akademsko izobražen umetnik, se je gospod Ravnik vključeval tudi v različne kulturne prireditve na način, da je izdelal unikatne plakate (npr. za prireditev za Dedka mraza in pustne povorke). Za Turistično društvo Bled je izdelal več velikih panojev, ki so bili postavljeni ob cestah in na katerih so bila sporočila za obisk igralnice in več blejskih hotelov. Za različne delovne organizacije je napravil tudi prospekte, kot npr. Elan, razstavljal pa je tudi v proizvodnih halah, kot npr. Lip Bled. Leto dni je tudi v reviji Tovariš ilustriral zgodbo, ki jo je napisala domačinka Marija Stare. Kot pedagog je pri organizaciji kulturnih prireditev v osnovni šoli Bled največ sodeloval z izredno prizadevno in požrtvovalno sodelavko g. Špenkovo, ki je poučevala glasbeno vzgojo. 

Vedno se je zavzemal za čim manjše posege v blejski prostor, varovanje ledeniških moren in vzpetin, ki jih je v preteklosti izoblikoval ledenik, in to ne le na sestankih v različnih krajevnih in občinskih organih, temveč je kot pedagog sam organiziral več prostovoljnih akcij na katerih so npr. uredili okolico nove osnovne šole Bled, iztrebili različne tujerodne in invazivne rastline, kot tudi čiščenje jezerske in obale ob potokih.

Na Bledu je bil Janez Ravnik tudi vključen v komisijo za okolje in prostor, kjer je skupaj z gospo Podlipnikovo in inženirjem Ostermanom predlagal možne trase za obvoznico, kot tudi lokacijo za industrijsko cono v Lisicah. Komisija se je zavzemala za omejeno pozidavo, predvsem izven jezerske sklede in varovanje gozdnih in kmetijskih površin. Sodeloval je tudi v odboru za kulturo, ki mu je predsedoval Martin Merlak, on pa je zastopal likovno sekcijo.

Bled je po njegovem mnenju naravni biser, ki je svetovno in evropsko prepoznan kot naravna lepota, potrebuje le premišljene ukrepe, da se prostor harmonično nadgradi, kot sta npr. cerkev na otoku ali pozidava gradu, potrebno ga je le »gladiti, dnevno negovati in čuvati, ne dovoljevati  kontejnerskih gradenj in gradenj, ki ne sodijo v to alpsko okolje, pri novogradnjah je potrebno bolj uporabljati les, ne dovoljevati prevelike poselitve, predvsem v jezerski skledi, za prostorsko urejanje je potrebno na občini ustanoviti skupino različnih strokovnjakov, tudi umetnikov, estetov, ki bodo skupno našli optimalne rešitve za prostorske rešitve«.

Njegov prispevek Bledu se poleg dolgoletnega likovno pedagoškega dela, zrcali tudi skozi njegovo organizacijo in izvedbo številnih likovnih razstav na Bledu, ki jih je izvedel v festivalni dvorani, osnovni šoli in v nekaterih hotelih. V festivalni dvorani je organiziral 52 razstav, 50 samostojnih in 2 skupinski, med njimi zelo kvalitetne, naj ob tej priložnosti naštejemo le Prešernove nagrajence, Stojan Batič, Janez Boljka, Stane Jarm, Boris Kalin, Drago Tršar, Berko Berčič, Herman Gvardjančič, Janez Hafner, Stane Kregar, Anton Gojmir Kos, Miha Maleš, Vladimir Makuc, Franc Novinc, Maksim Sedej, Lojze Spacal, Jože Cijuha in Ivo Šubic, v osnovni šoli pa 26 samostojnih in 3 skupinske razstave, naštejmo le Prešernovega nagrajenca Andreja Jemca in domačine Ana Marija Kovač, Irena Lelja, Melita Štih Volk, Janez Ravnik in Tone Svetina. Pri tem je sodeloval z mnogimi vidnimi imeni likovne umetnosti ter veliko prispeval k bogatenju razstavne likovne ponudbe Bleda. Na Bled je pripeljal številne slikarje iz različnih delov države in tako vselej vzdrževal tudi stik z aktualno likovno umetnostjo. 

Pri organizaciji je pogosto naletel na težave, ker so nekateri slikarji nasprotovali razstavljanju v turističnem kraju, oziroma so bili prisotni spori glede koncepta razstave, ali slediti realistični, klasični šoli ali modernejšim pristopom, saj se je abstraktno slikarstvo v Sloveniji po letu 1960 vse bolj uveljavljalo.

 

Da je razstave organiziral na tako visokem nivoju je zaslužen tudi direktor Modene galerije Ljubljana Zoran Kržišnik, s katerim je profesor Ravnik sodeloval kmalu po letu 1961, ko je bila zgrajena festivalna dvorana na Bledu. Zoran Kržišnik mu je celo zaupal razstavo predstavnikov slovenskega impresionizma, kar samo po sebi pove kako je cenil prizadevanja in organizacijske sposobnosti predsednika likovne sekcije KUD Bled, profesorja Ravnika. 

Ob otvoritvah razstav, ki jih je v festivalni dvorani organiziral gospod Ravnik, so spremno besedo podali znani likovni kritiki, umetnostni zgodovinarji, kot. npr. France Zalar, Andrej Pavlovec, doktor Cene Avguštin in Maruša Avguštin, doktor Damir Globočnik, Melita Ažman in Ana Kunstelj.

Večino razstav je bilo organizirano in izvedeno na prostovoljni osnovi z minimalnimi stroški, avtorji razstav so bili za zahvalo povabljeni zgolj na večerjo v restavracijo Mlino. Slike so iz Ljubljane zaradi nižjih stroškov in pomanjkanja sredstev prevažali kar na strehi starejšega osebnega avta. Prenos in postavitev slik so izvedli sami, vse prostovoljno. Po njegovih besedah so mu pri organizaciji razstav, ki so potekale pod okriljem kulturne skupnosti in turističnega društva Bled, pomagali predvsem žena Božena, ki je opravila vsa administrativna dela in Ivan Jenko, kot tudi takratni tajnik turističnega društva Bled Bogdan Šanca, pomoč pri prevozu slik in kipov pa mu je nudil tudi takratni direktor hotela Jelovica Franc Arh. S pomočjo skrbne statistike obiska, ki jo je zelo natančno vodil g. Jenko, lahko danes primeroma navedemo en obisk razstave: v festivalni dvorani Bled so od 3. 6. do 10. 9. 1988 razstavljali ločeno trije slikarji, posameznih obiskovalcev teh razstav je bilo; domačih 3.598, tujih 1618, skupinsko se je razstavo ogledalo 16.263 oseb, torej vseh obiskovalcev je bilo 21.479, povprečno na dan 219. Razstave v festivalni dvorani so bile odprte vsak, dan, razen ponedeljka od 15 do 19 ure.

V obdobju od leta 60 do konca 80 let prejšnjega stoletja, si je razstav v festivalni dvorani ogledalo veliko število tudi svetovno znanih in pomembnih oseb, saj je bil Bled gostitelj najmočnejših šahovskih turnirjev, svetovnega kongresa PEN, Jugoslovanskega jazzovskega festivala, kot tudi Slovenske popevke.

Za svoja dela in aktivnosti je prejel več nagrad, med njimi leta 1965 orden zaslug za narod s srebrno zvezdo, 1974 Linhartovo srebrno plaketo, leta 1979 Prešernovo nagrado gorenjskih občin, 1983 plaketo Turistične zveze Slovenije, kot predsednik likovne sekcije Bled, 1996 Triglavsko medaljo Danila Turka Joca ter za pedagoško delo  Žagarjevo nagrado. Leta 2005 mu je Občina Bled podelila naziv častnega občana.

Ob zaključku naj navedemo, da je Janez Ravnik Bledu dal ogromno, ne le kot umetnik, ustvarjalec, temveč tudi kot pedagog, organizator kvalitetnih in odmevnih razstav, kot tudi aktiven občan, za kar so mu vsi, ki se ukvarjajo s popestritvijo kulturnih dogodkov in dvigom kulturne ravni na Bledu, izredno hvaležni. 

Seveda pa hvaležnost ni dovolj, v bližnji prihodnosti bo potrebno izdelati resno študijo, kaj vse je Bled z njim pridobil, kot tudi izdati katalog, ki bo zaobjel vse njegovo slikarstvo od prvih začetkov do danes, saj avtor še vedno ustvarja. Predvsem pa moramo spremeniti odnos do slikarskih del, ki jih je na Bledu ustvaril Janez Ravnik, da se ne bo podobno zgodilo pri sedanji obnovi hotela Park, kot se je pred leti, ko so pri obnovi restavracije hotela Park preprosto prepleskali njegovo zidno sliko - Gorenjsko pokrajino s kozolci. Upravičeno lahko pričakujemo, da bodo tudi hotelirji v bodoče bolj  vključevali lokalne slikarje, ko bodo opremljali svoje prostore, kot tudi, da bo Bled kmalu dobil prostore, v katerem bodo lahko stalno razstavljali domači slikarji. 

 

Društvo Spoštujmo Bled zelo veseli, da je njihov predlog podprla občina, da se v register kulturne dediščine uvrstijo lesene skulpture profesorja Ravnika in učencev pred osnovno šolo Doktorja Josipa Plemlja.

Spoštovani umetnik Janez Ravnik, z organizacijo vaše razstave in s to prireditvijo, se tako občani, kot tudi institucije, skromno zahvalimo za vaš prispevek kraju, kot tudi vašemu prizadevanju v šoli, da učenci postanejo kreativni in odgovorni posamezniki, ki jim je mar za druge, za naravo in lepote, ki nas obkrožajo, kot tudi mar za umetnost in avtorje, ki jo ustvarjajo. Ob vaši okrogli obletnici vam iz vsega srca želimo vse dobro, klenega zdravja in še veliko umetniške inspiracije.

 

Napisal: Srečko Kunčič

 

 

Vir. 

  • več vodenih razgovorov z g. Janezom Ravnikom,
  • razgovori z učenci prof. Ravnika
  • različni zgodovinski viri dostopni na spletu.

 

Oglejte si tudi