Kaj se zgodi s stvarmi, ko te postanejo odpadek? So smeti še dober posel? Kako je na odpadke vplivala epidemija? O tem sem se pogovarjala z direktorjem javnega podjetja Infrastruktura Bled, mag. Janezom Resmanom in vodjem komunalne infrastrukture, Štefanom Korošcem.

Ali živimo preko svojih zmožnosti?

Janez Resman: Prav gotovo. Vsak odpadek, ki ga povzročimo, na koncu nekje pristane. V tem trenutku se pri nas ukvarjamo z marsikaterim problemom oddaje teh odpadkov, naj si bodo to sveče, hladilniki ali biološki odpadki. Povsod so težave. Odpadkov nihče noče. Na dolgi rok se bosta seveda morala tako potrošnik kot ponudnik obnašati drugače. Svet se bo moral spremeniti. Počasi bomo morali priti do tega, da bo trajnostne, vračljive embalaže več, kot jo imamo danes. Najboljši odpadek je tisti, ki ne nastane.

To se zelo lepo sliši, mislim, da bi bila večina ljudi na papirju tudi pripravljena podpisati, da se bo tako vedla. Ko pa smo v trgovini, je stvar drugačna, kajne?

Štefan Korošec: Vsekakor bo treba spremeniti miselnost, kar se tega tiče, čez noč ne bo šlo. Potrebnih bo nekaj let, da se začnemo navajati na določene stvari. Nekaj se že premika – veliko ljudi gre v trgovino s svojo vrečko, pa s svojo embalažo za zelenjavo in sadje, zdi se mi, da je to pomemben korak naprej. Ne zavedamo se, da konec koncev v trgovini plačujemo tudi embalažo. V trgovini nekaj kupimo, povzročimo odpadek, ga oddamo v zabojnik in spet plačamo, da se potem s tem odpadkom nekaj zgodi.

Janez Resman: Primer piva: Še vedno lahko v trgovini kupimo pivo v steklenicah, vendar nam trgovci in proizvajalci seveda ponujajo cenejše pivo v pločevinkah. Sami smo se polenili, saj lažje zagrabiš šestorček v pločevinkah kot pa da menjaš steklenice. Kljub vsemu pa vsak z majhnim korakom lahko naredi nekaj, kar je v resnici pomembno. Eno samo pločevinko moramo pri nas na komunali obrniti vsaj trikrat, preden jo oddamo. Vprašanje je, kdaj bo ta pločevinka pretopljena v nov produkt. Vsak majhen korak šteje in vsak ga lahko naredi.

Najbolj zloglasni odpadki so v tem trenutku nagrobne sveče. Kakšna je pot nagrobne sveče od trenutka, ko jo poberete v zabojniku na pokopališču?

Štefan Korošec: Pot sveč je skrita. Ko jih poberemo iz zabojnikov na pokopališču, jih odpeljemo v naš zbirni center, kjer jih skladiščimo, ko pa imamo dovoljšno količino, minimalno 30 kubičnih metrov, naročimo odvoz. Po sveče pridejo družbe, ki so pooblaščene za ravnanje s svečami in imajo s proizvajalci dogovor, da od njih poberejo določena sredstva za razgradnjo. Dolžne so torej poskrbeti, da se sveče razgradijo. V trenutku, ko sveče oddamo prevzemniku, se sled za nas izgubi. Vidimo pa, da jih je absolutno preveč. Predelovalec sveč je na primer na Jesenicah, proizvodnja linija za predelavo je izjemno zasedena, predelovalcev je premalo. Podobno se je obetalo glede predelave nevarnih odpadkov – ko je Kemisu grozilo, da ga bodo zaprli, smo bili vsi zelo prestrašeni, saj nihče ni vedel, kaj se bo z nevarnimi odpadki zares zgodilo. Če sveče ležijo na deponiji nekaj časa to kakšnega posebnega vpliva na okolje nima, nevarni odpadki pa so seveda povsem druga zgodba.

Občini Bled in Gorje sta že vrsto let članici projekta Zero Waste oziroma Družba brez odpadkov, na družabnih omrežjih obstajajo skupine, kot je npr. Za dom brez odpadkov in podobno – zdi se, da se tega problema vse bolj zavedamo, ampak življenje teče tako hitro, da pogosto nimamo časa za spremembe…

Janez Resman: Recimo še 40 ali 50 let nazaj je bilo življenje pri nas popolnoma drugačno. Vsak jogurtov lonček je dobil vsaj še eno funkcijo – kot posodica za podtaknjence ali kaj podobnega. Danes so seveda ti jogurtovi lončki samo problem. In to velik problem. Vsako leto preko poletja zberemo 100 ali 200 ton odpadne embalaže, ki jo težko oddamo naprej, saj je sistem odpadne embalaže ne samo pri nas, pač pa tudi v Evropi in svetu porušen. Leta 2018 je Kitajska prenehala uvažati odpadke in od takrat naprej so veliki problemi z oddajo embalaže. Zahodni način življenja nas je pripeljal do tega, da so majhne trgovine po vaseh, ki so bile nekdaj jedro nakupov, zaprle svoja vrata, na robu mest pa so zrasli ogromni nakupovalni centri. Ti nas pozdravijo s stolitrskim vozičkom, kamor zmečemo vse, tudi tisto, česar v resnici ne potrebujemo. Navadno niti ne razmišljamo, ali nekaj res potrebujemo ali ne. Velika večina nas nakupuje impulzivno. Vsak, ki stopi v trgovino in izbere izdelek, bi se najprej moral vprašati, kaj bo z odpadkom. Zato bomo v bližnji prihodnosti, še v tem letu, v pokritem delu Tržnice Bled odprli trgovino brez embalaže. Kupci bodo prišči s svojo embalažo po pralni prašek, moko, makarone, milo… . To je ena izmed rešitev. Po drugi strani pa so položnice za ravnanje z odpadki vsako leto višje, ker drugače ne more biti. Še pred nekaj leti smo za tono papirja dobili 40 ali 50 evrov, v tem trenutku za papir ne dobimo skoraj nič. Usmeritev na lokalno, nakupi na lokalnih tržnicah, kjer je embalaže manj, nakupi neposredno pri kmetu in podobno, to so koraki, ki so pred nami. Na komunali zbiramo 35 različnih vrst odpadkov.

Kako se pa koronavirus pozna na odpadkih? V prvem valu pomladi smo opazili, da je bil zrak čistejši.

Štefan Korošec: Če Bled ne bi bil tako izrazita turistična občina na količino zbranih odpadkov epidemija mogoče sploh ne bi imela kakšnega zares velikega vpliva. Turistična dejavnost je bolj ali manj zaprta, glavnina dogajanja je prestavljena na gospodinjstva. Tam ljudje delajo od doma, otroci so doma, treba je skuhati več obrokov – vse to se na koncu pozna tako pri porabi vode kot pri odpadkih. Na Bledu gospodarska dejavnost ustvari približno polovico odpadkov, prav tako je s porabo vode. Prvi podatki za leto 2020 kažejo, da je bila poraba vode za okoli 20% nižja od leta 2019, kljub temu, da so jo gospodinjstva porabila nekoliko več. Dejstvo je tudi, da po gospodinjstvih odpadke ločujejo bolje, kot to počne gospodarstvo, zato so bile v letu 2020 frakcije bolj čiste. Na drugi strani pa manj smeti na strani gospodarstva pomeni manj denarja za opravljanje javne službe ravnanja z odpadki, zato smo morali dvigniti cene. Količine odpadkov v letu 2020 so manjše. Milijona nočitev pač ni bilo. 

Kako draga pa je komunalna dejavnost? Oprema, ljudje…vse to verjetno ni poceni, kajne?

Janez Resman: Tako je, ni poceni. Že samo en sodoben kamion lahko stane 200.000 evrov in več, vzdrževanje pa je med 20.000 in 30.000 evrov na leto na en sam kamion. Naši stroji so precej obremenjeni, vsi gibljivi deli, hidravlika – to potrebuje stalno vzdrževanje. Okoli 24.000 evrov damo samo za gorivo, pa tudi plače morajo biti približno spodobne. Ko na koncu stroške seštejemo, teh seveda ni malo. V zadnjem času nas je zelo prizadelo to, da se je sekundarni trg odpadkov porušil. Še v preteklih letih smo za les npr. dobili plačilo, danes moramo plačati mi, da ga sploh kdo prevzame. Podobno je pri ostalih frakcijah. Tudi stroški hranjenja in zbiranja odpadkov naraščajo. Manipulativni stroški naraščajo – pri nas je ena oseba zaposlena izključno zato, da ločeno zbrane frakcije pravilo oddamo.

Štefan Korošec: Strošek za navaden 120 litrski zabojnik, ki ga imajo gospodinjstva, je 14 evrov na mesec. Cena se lahko zdi visoka, vendar za teh 14 evrov pridemo dvakrat mesečno po mešano embalažo in dvakrat mesečno po mešane odpadke, enkrat na mesec po papir, hodimo po kosovni in zeleni odpad, vsako gospodinjstvo dobi 100 biorazgradljivih vrečk, v zbirnem centru sprejemamo gradbene odpadke, enkrat letno posebej zbiramo nevarne odpadke, operemo zabojnike, vsak dan čistimo eko otoke, zbirni center je odprt 12 ur na dan.. tako sam strošek, če se primerjamo z sosednjimi občinami, niti ni visok, saj smo še vedno pod slovenskim povprečjem. Trudimo se zagotavljati širok nabor storitev. Ko se bo turistično gospodarstvo pobralo, se bodo gospodinjstvom cene lahko ponovno znižale. Tako to je.