Kako se na dvig morske gladine, vročinske valove, pomanjkanje vode in ekstremne vremenske dogodke prilagajajo obalne občine? Na tokratnem Podnebnem sprehodu, ki ga organiziramo v okviru Podnebne pisarne, smo odgovore iskali neposredno na terenu – v Piranu, Portorožu in Strunjanu.
Slovenska Obala je zaradi podnebnih sprememb vse bolj izpostavljena dvigu morske gladine, naraščajočim temperaturam in vročinskim valovom, daljšim sušnim obdobjem in pomanjkanju vode ter visokim plimam in intenzivnejšim vremenskim dogodkom. Poseben izziv predstavlja tudi velika turistična obremenitev, ki prav v poletnih mesecih dodatno povečuje potrebe po vodi, mobilnosti in urejanju javnega prostora. Na Podnebnem sprehodu smo zato želeli iz prve roke spoznati, kako se s temi izzivi soočajo lokalne skupnosti in upravljavci zavarovanih območij ter katere rešitve bi bilo mogoče prenesti tudi v druge občine.
Ker v Podnebni pisarni spodbujamo trajnostno mobilnost, je bil tokratni sprehod nekoliko drugačen, saj smo del poti opravili peš, del pa s kolesi. Od Pirana smo se ob morju zapeljali skozi Portorož in nato po Porečanki oz. Parenzani, nekdanji železniški progi, ki je danes urejena kot kolesarska pot skozi predor Valeta nadaljevali proti Strunjanu.
Podnebni sprehod smo začeli na Tartinijevem trgu, kjer nas je pozdravil podžupan Občine Piran Robert Fakin. Prav osrednji piranski trg nazorno kaže ranljivost obalnih mest, saj je zaradi nizke lege že danes izpostavljen poplavljanju ob visokih plimah, z dvigovanjem morske gladine pa lahko pričakujemo pogostejše in dolgotrajnejše poplavne dogodke. Projekcije za severni Jadran kažejo na nadaljnje zviševanje morske gladine. Fizik in oceanograf dr. Matjaž Ličer (Nacionalni inštitut za biologijo in Agencija RS za okolje) opozarja, da bi že približno 30-cm dvig srednje gladine morja lahko močno povečal pogostost oz. trajanje preseganja poplavnih opozorilnih nivojev. Pri načrtovanju obalnega prostora in infrastrukture je zato treba upoštevati ne le današnje razmere, ampak tudi različne prihodnje podnebne scenarije.
Po Piranu nas je popeljala Vesna Zorko iz Občine Piran, ki nam je predstavila tudi rezultate evropskega projekta SCORE, v okviru katerega je bil vzpostavljen Živi laboratorij Piran za iskanje rešitev za podnebno odpornejše mesto. Med drugim smo si ogledali zgodovinske vodnjake oz. cisterne iz 15. stoletja, za katere občina preučuje možnosti ponovne uporabe za zbiranje deževnice, na primer za zalivanje. V okviru projekta so ponovno ovrednotili tudi druge tradicionalne elemente, kot so vodoprepustni kamniti tlaki, suhozidi in terasasti vrtovi, razvili orodje za kartiranje podnebno pomembnih elementov mesta ter pripravili pilotno zasnovo preureditve terasastega območja v urbani vrt. Pomemben poudarek projekta je bil na vključevanju in ozaveščanju prebivalcev ter spodbujanju bolj trajnostnih vsakodnevnih navad, saj želi občina lokalno skupnost aktivno vključevati v iskanje podnebnih rešitev. V tej smeri razmišljajo tudi o uvedbi »zelenega participativnega proračuna«, s katerim bi prebivalci neposredno sodelovali pri izboru okoljskih in podnebnih projektov. Zanimiv primer manjšega posega v javni prostor predstavljajo tudi zasaditve na posameznih mestih ob zidovih piranskih ulic, s katerimi so polepšali in ozelenili mestno jedro, hkrati pa omejili odlaganje smeti na teh mestih.
Pot smo s kolesi nadaljevali proti Portorožu, kjer podnebne izzive dodatno stopnjuje velika poletna turistična obremenitev. Kot nam je predstavila Mojca Hilj Trivić, vodja Urada za investicije Občine Piran, so v zadnjih letih izvedli več ureditev javnega prostora ob morju. Urejali so sprehajalne površine (Portoroška ploščad), izvedli ozelenitve z avtohtonimi in za Portorož značilnimi rastlinami (vrtnice) ter obnovili fontano in pripadajočo infrastrukturo. K urejanju območja so z zasebnimi investicijami prispevali tudi hoteli in lokali, kar kaže na pomen sodelovanja javnega in zasebnega sektorja pri urejanju turističnih krajev. Ogledali smo si tudi Športni park Portorož, ki je bil iz pretežno teniškega območja preoblikovan v večnamenski prostor z različnimi športnimi, rekreativnimi in sprehajalnimi površinami.
Eden največjih izzivov slovenske Istre ostaja zagotavljanje zadostnih količin kakovostne pitne vode. Težava je posebej izrazita poleti, ko se zaradi sušnih razmer zmanjšuje razpoložljivost vode, hkrati pa se zaradi turistične sezone močno poveča njena poraba. Občina je vključena v širši projekt izboljšanja oskrbe s pitno vodo slovenske Istre in Krasa, ki povezuje 11 občin ter predvideva boljše povezovanje obstoječih vodovodnih sistemov, vzpostavitev centralnega rezervoarja in obnovo dotrajane infrastrukture. Pomemben del prilagajanja je namreč tudi zmanjševanje izgub vode in učinkovitejše upravljanje obstoječih vodnih virov.
Iz Portoroža smo po Parenzani nadaljevali proti Strunjanu, kjer se posledice podnebnih sprememb izrazito kažejo v občutljivih obalnih in morskih ekosistemih. Direktorica JZ Krajinski park Strunjan Samanta Vignes Makovac je predstavila spremembe, ki jih na območju spremljajo že vrsto let, med drugim dvigovanje in segrevanje morja, spreminjanje ekosistemov, erozijo ter posledice visokih plim in zalednih voda. Za večjo poplavno varnost so bili zato med drugim urejeni in povišani nekateri nasipi.
Dodaten izziv predstavlja širjenje invazivnih tujerodnih vrst, med njimi modre rakovice, katere hitro širjenje lahko pomembno vpliva na lokalne ekosisteme in gospodarske dejavnosti. Morska biologinja in ekologinja dr. Valentina Pitacco (Morska biološka Postaja Piran in Nacionalni inštitut za biologijo) pa je predstavila pilot v laguni Stjuža, kjer bodo z biorazgradljivimi podlagami (npr. iz kokosovih vlaken) stabilizirali sediment ter ustvarjali ugodnejše pogoje za razvoj organizmov in krepitev biotske raznovrstnosti lagunskega ekosistema.
JZ Krajinski park Strunjan sodeluje tudi v projektu LIFE4ADAPT, v okviru katerega bodo preizkušali konkretne ukrepe prilagajanja obalnega prostora podnebnim spremembam. Načrtujejo ozelenitev pregretega degradiranega območja oz. parkirišča v Strunjanu, s katero želijo zmanjšati učinek toplotnega otoka, obnovo nasipa lagune Stjuža s tradicionalno tehniko mokre suhogradnje ter protierozijske ukrepe na območju strunjanskega klifa oziroma poti proti Zalivu sv. Križa.
Tokratni Podnebni sprehod po Obali je pokazal, da se na podnebne izzive lahko odzivamo z zelo različnimi, predvsem pa konkretnimi in lokalnemu okolju prilagojenimi rešitvami – od ponovne uporabe obstoječe infrastrukture za zbiranje meteorne vode, zmanjševanja izgub v vodovodnih sistemih in ozelenjevanja javnih površin do protipoplavnih in protierozijskih ukrepov ter obnove občutljivih obalnih ekosistemov. Predstavljene dobre prakse Pirana, Portoroža in Strunjana kažejo, kako je mogoče prilagajanje podnebnim spremembam vključevati v urejanje javnega prostora, upravljanje voda, varstvo narave, trajnostno mobilnost in načrtovanje prihodnjih občinskih investicij.
