Prelepa zelena Begunjščica,
zame najlepša si vseh gora
in kot čez Begunje je ni vasi,
strmin bolj cvetočih nikoder ni.

V gozdove izvabljaš poti z dolin,
da jih razpredeš spet vrh planin,
kjer dafne iz Drage vso pot dehte
in v ruševju spijo megle.

Našo planinsko turo smo začeli na mejnemu prehodu Ljubelj, kamor je sončno vreme privabilo številne navdušence, ne samo planince, tudi starodobnike, ki so imeli rally vzpon na Stari Ljubelj.

V spremstvu treh vodnikov (Stojan Kodele, Gorazd Lapanja in Katja Premrn) je 27 članov Planinskega društva Ajdovščina začelo turo po zahodnem pobočju Begunjščice skozi Bornove tunele (Bornova pot) do planine Prevala. Prečili smo mogočen gozd in prostrana melišča, pot je bila zložna, da smo se malo ogreli. Naredili smo krajši počitek pri prvi planinski koči. Nadalje smo se začeli vzpenjati po južnih pobočjih Begunjščice proti Planinskemu domu na Robleku. Na poti smo prečili nekaj grap, kjer pa so bili prehodi opremljeni s klini, tako da hoja ni bila preveč težavna. V dobri poldrugi uri smo osvojili Roblek. Tukaj smo naredili daljši odmor za kosilo. Imeli smo zelo lep razgled na streho Karavank (Stol, ki se hvali z najvišjo višino v Karavankah).

Na Robleku se je naš planinski vzpon proti velikemu vrhu Begunjščice šele začel. Zagrizli smo v strmino, ki smo jo premagali v ključih. Prispeli smo na greben Begunjščice. Nadalje smo hodili po lepi poti, urejeni z lesenimi debli. Strmina do vrha kar ni popustila. Tempo skupine je bil odličen, saj smo vsi skoraj eden za drugim prišli na vrh, kar je za skupino 30-ih pohodnikov pohvalno.

Med hojo se nam je odpiral pogled na Vrtačo, Palec, Zelenjak in za hrbtom nas je opazoval Stol. Pred nami pa so se bohotili Košutica, greben Košute in v daljavi še Storžič.

Na vrhu smo se spomnili tudi naše zimske ture na Dobrčo, ki smo jo tokrat gledali z Begunjščice. Begunjščica ima severno pobočje precej skalnato. Ogledali smo si tudi dolino Završnice.

Nazaj smo se nekaj časa spuščali po isti poti, potem pa zavili desno čez severni del gore, preko katerega smo v spustih in vzponih prispeli do tretje koče na Zelenici. Pot je bila razgibana, premagali smo dva odseka, opremljena z jeklenicami, prečili smo dve veliki melišči.

Z Zelenice nas je čakal še spust po zapuščenem smučišču na Ljubelj, kjer smo bili deležni ogleda še zadnjih nekaj starodobnih motorjev. Na koncu pa nas je požegnal še dež, piko na i pa je dodala še pogostitev s pršutom in kapljico rujnega, da smo se v druženju in veselju odpravili proti Vipavski dolini.

Nabralo se je kar 18 km hoje v sedmih urah vzponov in spustov.

Gorazd Lapanja