V cerkvi sv. Cirila in Metoda na Brjah je bila 28. septembra 2025 slovesna sveta maša, s katero smo obeležili spomin na 100. obletnico začetka gradnje naše nekdaj farne cerkve. Sveto mašo je vodil župnik Rafael Leskovec, med mašo je pel oktet Gallus iz Ribnice, ki je po maši izvedel krajši koncert.

Leta 1925, ko so je začela gradnja te naše cerkve, so župljani Brji spadali v župnijo Rihemberk, to so leta 1945 po drugi svetovni vojni spremenili v župnijo Branik. Brejci smo imeli svojo župnijo od leta 1936 do 2017, ko smo bili pridruženi župniji Branik.

V letošnjem letu se Brejci spominjamo več okroglih obletnic. Konec aprila je minilo 80 let od smrti prvega in edinega upravitelja župnije Brje Ernesta Bandlja, ki so ga tik pred koncem II. svetovne vojne leta 1945 umorili četniki. Ob 50 obletnici smrti Ernesta Bandlja, v letu 1995, si je župnik Krkoč prizadeval za nov tlak po cerkvi, v prezbiteriju pa še za nov oltar in ambon, kar nam je tudi uspelo. Načrte za prenovo je izdelal arhitekt Kvaternik. Vsa dela so bila končana pred novo mašo Tomaža Kodriča. Obnovljeno cerkev je blagoslovil pokojni škof Metod Pirih 2. maja 1995, Kodrič pa je novo mašo pel 9. julija 1995.

Leta 1924 so bili naši kraji pod Italijo. V tem letu je bil za predsednika italijanske vlade izvoljen fašist Benito Mussolini, ki je še zaostril raznarodovalno politiko. V italijanskem parlamentu je bil sprejet zakon, ki je v šolah ukinjal pouk v slovenskem jeziku, predpisal je tudi ukinitev vseh slovenskih društev in časopisov ter zaplembo premoženja. Primorski duhovniki z goriškim škofom Sedejem so vendarle dosegli, da so se verouk in svete maše izvajali v slovenskem jeziku.

Med ljudmi na Brjah je že pol stoletja prej tlela želja za gospodarsko, kulturno in versko osamosvojitev od tedanjega Rihemberka. Za versko osamosvojitev je bila potrebna nova cerkev. Leta 1872 je bila prvič uradno zapisna želja po samostojni župniji Brje in leta 1885 izražena želja za zidanje cerkve.

V letu 1924 sta dve denarni zapuščini (in prostovoljni prispevki v zadnjih dvajsetih letih) kazali, da bi zadostovali za gradbena dela, ni pa bilo dovolj denarja za gradbeno parcelo, ki pa tudi še ni bila izbrana. Ker je grozila ukinitev Vinogradniškega in sadjarskega društva Brje s strani države Italije in zaplemba premoženja, se je vseh 17 članov društva soglasno odločilo, da župniji Rihemberk zapusti njivo, na kateri sta bili drevesnica in trsnica, ter 5.000 lir. V pravilih društva je 19. člen predvideval, da se ob razpustitvi društva njeno premoženje uporabi v obče koristen namen kraja Brje. Na tej parceli stoji naša cerkev.

Dne 25. marca 1925 je bil izvoljen gradbeni odbor, za predsednika je bil izvoljen učitelj Anton Možina. Na prošnjo rihemberškega župnika Štrancarja je načrt naredil arhitekt Maks Fabiani iz Kobdilja, ki je kasneje dela tudi nadziral. Načrt za gradnjo so predložili v odobritev škofiji v Gorici, od koder pa so dobili negativen odgovor. Na škofiji so menili, da je za gradnjo cerkve premalo sredstev in se bo gradnja ustavila. Na posredovanje gospoda Štrancarja je po dveh mesecih škofija gradnjo le dovolila.

Brejci so začeli pripravljati gradbeni material (kamenje, les, pesek, apno). Kamenje so lomili na zemljišču posestnika Antona Makovca nad vasjo Cinki. Z gradbenim odborom je bilo dogovorjeno, da bodo vsa fizična dela in prevoze opravili brezplačno in tako pripomogli k hitrejši in cenejši gradnji. Nekaj dni pred trgatvijo (verjetno v začetku oktobra) so pričeli s kopanjem  temeljev, do trgatve je bil izkop že en meter globok. S kopanjem so nadaljevali po trgatvi. Zidarji iz Malih Žabelj so pričeli z zidanjem 28. oktobra 1925.

Dekan iz Komna Bogomil Nemec je 15. novembra 1925 blagoslovil temeljni kamen in daroval sveto mašo na prostem. Ko so prišli fašistični revizorji iz Gorice, so jih Brejci postavili pred izvršeno dejstvo. Blagoslov zunaj in znotraj neometane cerkve je bil 30. oktobra 1929.

Med slovesno mašo smo se spomnili vseh graditeljev in dobrotnikov, ki so gradili in vzdrževali to našo cerkev, da še vedno lepo urejena služi svojemu namenu. Pevci okteta Gallus so navdušili s svojim petjem, na koncu pa smo si z dolgim in močnim aplavzom sprosili še pesem Ribenčan Urban, ki je nihče ne mora zapeti tako, kot sami Ribenčani.

Oskar Birsa