Poletje. Vročina pritiska in uničuje vse, kar želi živeti. Požari grozijo in žugajo. Čas pa je zastal. V taki sliki človek zaman išče odrešilno vodo. Pa sem se odločila, da si jo bom poiskala na našem morju. Tudi naravi bom ponudila roko in avto pustila v garaži.
Opremljena z avtobusnimi voznimi redi in kovčkom sem se odpeljala.
Postojna, meka turizma. Na avtobusni postaji sameva le eno drevesce, ki nudi senco eni glavi. Pred vrati avtobusne postaje sedi na tleh skupina več kot petdesetih skavtov, francosko govorečih, verjetno so obiskali jamo. Nervozno so se presedali, temperatura je kazala 35 stopinj. Stranišča zaklenjena, informacije zalepljene; v prostor, namenjen šoferjem, imajo vstop le zaposleni. Avtobus je zamujal, potniki so nestrpno pogledovali na ure.
Končno rešitev, avtobus! Ker je zamujal, sem zamudila v Kopru avtobus do mojega cilja, torej čakala me je ura čakanja, prav tako na soncu, le da je bila množica čakajočih še večja kot v Postojni, nestrpnost še večja, iskanje in spraševanje.
Kaj je že turizem?
Do svojega cilja sem potrebovala (pot sem načrtovala po nasvetih odgovornih ljudi) več kot štiri ure. Če bi mi kdo to doživetje pripovedoval, mislim, da mu ne bi verjela, pa je resnica, lahko mi verjamete. In še povratek …
Kako daleč smo pustili naše morje!
