Kot običajno smo se zbrali pred našimi prostori v Ajdovščini, se solidarno razvrstili po avtomobilih ter v četici odpeljali na sam štart pohoda, ki je bil tokrat pred Uhanjskim mostom. Vreme je bilo lepo, pomladno in tako je bil naš korak ob levem bregu Vipave proti Velikim Žabljam lahek in čvrst. Po poti smo srečali skupinico tekačev društva Tekači Vipavske doline, ki so nas še dodatno motivirali za hojo, mogoče nas bodo kdaj v prihodnosti pa tudi za tek – pustimo se presenetiti! Med Uhanjami in Velikimi Žabljami ob makadamski poti, stoji Klemšetov mlin, nekaj časa v lasti Tomaža Domicelja.

In tako smo prispeli v Velike Žablje, kjer se je odprl čudovit razgled na Vipavski Križ . Velike Žablje ostanejo za nami, pred nami se odprejo Male, natančneje zaselek Bitna, skozi katerega pridemo spet do brega Vipave, ob katerem priromamo naravnost v obljubljeno deželo – tako imenovano uhanjsko plažo, ki je izpolnila vse naše želje in pričakovanja. Ja, lahko rečemo, da je piknik uspel. Ampak ne samo zaradi tega, ker je bilo meso odlično in zelenjava ravno prav zapečena, ker je Vipava, ki se na tem predelu malce razširi, ravno prav šumela, ker je sonce kukalo na plano ravno toliko, da nas ni zeblo, ampak predvsem zaradi tega, ker nas je ta roštilijada povezala. Saj so vam znane, ne, te telefonade – a boš ti prinesel olje, a Micka pride, kje bomo kupili bučke, kdo bo šel po kruh, koliko kozarcev rabimo, kaj pa če bo slabo vreme – poznate, zagotovo poznate. In gotovo, da so čevapčiči na pikniku najboljši na svetu prav zaradi tega živ žava, ki se ustvari med nami v času, ko se nanj pripravljamo.

Tako da lahko še enkrat potrdimo – v slogi je moč, v slogi je sreča, v slogi so dobri čevapi!!!

Člani društva Abstinent