Tokrat nas je bilo več kot 30 in razporeditev po avtomobilih je trajala malo dlje, pa ni nihče ostal na parkirišču. V vrsti kombija in (vsaj) šestih avtomobilov smo se peljali skozi Branik, pod gradom pa kar naprej do odcepa Pedrovo. Od tu do parkirišča pod vasjo je speljana ozka cesta, parkirišče pa je bilo za spretne voznike 'mala malca'. In potem smo ubrali pot pod noge. Na prvi hiši smo opazili dve tablici s hišno številko: Branik 200 in nekaj ter Pedrovo 1. Verjetno kakšen posebnež, sem pomislila. Šele doma sem prebrala, da je gruča stoletnih hiš na sončni legi nad Branikom šele pred desetletjem dobila lastno ime Pedrovo. Vas je dolgo umirala, ljudje so se izselili, terase z vinsko trto zaraščale, poslopja samevala. Biser ostane biser, čeprav ga pozabimo v prahu in tudi lepoto tega kraja so v zadnjih letih zagledali ljudje, ki cenijo mir, prelep razgled na Vipavsko dolino od Nanosa do Kuclja in sožitje z naravo. Hiše so okusno obnovljene in le redki zidovi čakajo na zidarje.
Že pred vasjo smo dobili prvo nagrado – lep razgled na zasneženo Kaninsko pogorje in z malo domišljije tudi na Karnijske Alpe. Na koncu vasi smo krenili po kolovozu in na prvem razpotju šli navkreber, malo v levo; desna pot je vabila na Trstelj in bo prišla v poštev kdaj drugič. Kolovoz je bil najprej blaten, nato pa posut s suhimi kostanjevimi listi in ježicami; tu so imele živali bogate pojedine. Še mimo mahovnatih podrtih debel je bilo treba, pa še malo navzgor in kolovoz je postal široka kamnita pot, dovolj položna za klepetanje in razgledovanje. Nad nami so temneli bori, sonce nas je ogrelo in hitro smo dosegli slemensko cesto, ki je speljana od nekod nekam; no, speljana je po grebenu hriba med Krasom in Vipavsko dolino. Čakala nas je še ozka, malce bolj strma potka skozi grmovje. Ves napor smo na vrhu Malega Ovčjaka takoj pozabili. Popolnoma skalnat vrh je starodavna pripoved o pridnosti ljudi, ki so med grobim kamenjem in trnastim robidovjem izkrčili travnike. Današnji obiskovalcem pa pustili prelepo zapuščino: razgled na vse štiri strani neba od zasneženih Alp, čez hribovita predgorja, gričevje in ravnino do Jadranskega morja. Toplo sonce je prijetno grelo in vzeli smo si čas za počitek, malico in fotografiranje.
Nato smo prav po turistično šli po cesti proti vzhodu, a pri hlodih se je vodnik odločil, da gremo spet po stezi med robidovjem. Srečali smo sprehajalca, prehitel nas je avto, opazili razsuta zrna koruze; trden dokaz obljudenosti tega lepega dela sveta med Krasom in našo dolino. Še nekaj korakov in dosegli smo, spet kamniti, vrh Šumke. Označuje ga visok železen drog. Malo pod vrhom smo se ustavili na travniku in opazovali kraške vasi, v daljavi pa Nanos, Snežnik se je pokril z megličasto kapo, Vremščica, Volar, Slavnik, Učka … in morje. Ob širokem razgledu še nekaj trpkosti: v daljavo smo gledali, ker je po pobočju Šumke pred leti divjal gozdni požar. Drevje in grmovje se še ni ukoreninilo, le suhe trave so pognale iz pepela.
Počasi smo se vračali po cesti, malo postali ob skrbno urejenem nasadu sivke, se ob okrašenem drevesu spomnili, da so prazniki komaj minili. Ob cesti smo ugledali lepe, snažne koze, ki se niso pustile motiti. Še nekaj sto metrov po kolovozu in že smo bili nad vasjo, opazili cerkev – le kje se je skrivala zjutraj? In nato še prigodica: domačini so betonirali pot, Mirko je skrbel, da ne bi potacali svežega betona, a se mu je pohodnica izmuznila za hrbtom in … cop v sveži beton. Nasmejali smo se, naši pohodniki so dobili 'letečo' zidarsko žlico in poravnali beton. Konec dober, vse dobro; ne - celo dopoldne je bilo odlično in zato je bil tudi konec odličen.
Danes smo 'delali' predvsem za dušo, pot ni bila naporna. V dobrih treh urah smo obiskali razgledna vrhova in ugotavljali, da nam bližnja okolica ponuja lepe sprehode in izlete.
»Je kaj boljšega kot biti zunaj, hoditi, na čistem zraku?« sprašuje Thomas A. Clark. In narediti nekaj za dušo in srce, se pridružujemo četrtkovi pohodniki.
Naslednji četrtek bomo šli na Sončnico (Sunčnco).
Alenka N. Bizjak, DU Ajdovščina
