Ekonomska srednja šola Ajdovščina je bila ustanovljena leta 1957 kot nadomestek gimnazije, v katero ni bilo dovolj vpisanih dijakov. Za ekonomsko šolo je bilo večje zanimanje. V prvi letnik nas je bilo, po opravljenih sprejemnih izpitih, vpisanih 77 dijakov. Bili smo iz vseh koncev severne Primorske - od Bovca, Idrije, Krasa, največ pa iz Vipavske doline in Nove Gorice.

Skupaj z učitelji smo se srečevali s težavami novoustanovljene šole. Poučevali so nas kadri brez izkušenj in pedagoškega znanja, računovodje in finančniki iz podjetij. V štirih letih se je šola, predvsem po zaslugi ravnatelja Frana Toša, kadrovsko in organizacijsko dopolnjevala, tako da smo pridobili dovolj znanja za delo in za nadaljnje šolanje. Matura je obsegala prosti spis iz slovenskega jezika, maturitetno delo po izbrani temi (15 do 25 strani) ter ustni zagovor pred maturitetno komisijo. Leta 1961 nas je 55 dijakov uspešno opravilo maturo. Zaposlili smo se kot knjigovodski in finančni delavci v podjetjih, ki so takrat potrebovala take kadre. Skoraj polovica je po srednji šoli nadaljevala redno oziroma izredno šolanje na višjih in visokih šolah. Številni so opravljali pomembne funkcije v podjetjih in javnih službah.

Leta tečejo, spomini ostajajo. Bolj, kot smo stari, bolj se nam spomin vrača v preteklost in seveda v tista lepa srednješolska leta. Povezani smo bili vseh 65 let in smo se redno srečevali ob obletnicah mature.

Letos smo se konec maja srečali v gostišču pri izviru Hublja, kjer smo imeli tudi valeto ob zaključku šolanja. Srečanja se je od 36 še živih udeležilo 21 dijakov in profesorica Livija Arčon. Nekaj je bilo odsotnih zaradi slučajnih zadržkov, večina pa zaradi zdravstvenega stanja.

Seveda smo se najprej ogledovali, kako pri teh letih izgledamo, pogovarjali smo se o zdravju, o življenjskih doživljajih, predvsem pa o spominih na tista lepa šolska leta, o peticah, o cvekih, o profesorjih, o izletih, o športnem in kulturnem življenju na šoli. Sošolka Ana nam je pripravila lep kulturni program in pokazala svoje skrite talente.

Kar hitro je minil sobotni popoldan in prišlo je slovo. Pri taki starosti je vsako slovo težko in se je vsak vprašal, kaj bo za naslednji jubilej čez pet let, če in kdo bo še praznoval.

Zdravko Novinc, foto Primož Brecelj