Logo MojaObčina.si
JUTRI
11°C
-5°C
SRE.
11°C
0°C

Moji pohodi s skupino Aktivno druženje vasi

V življenju včasih naletiš na točno tisto, kar v določenem trenutku potrebuješ za svoje počutje, osebno zadovoljstvo in veselje. To se mi je zgodilo v začetku avgusta letos. Pohodi v dvoje z možem so bili takrat zaradi poškodbe nemogoči, zato sem potrebovala sopohodnike, ki sem ji dobila v skupini Aktivno druženje vasi v sodelovanju z Ljudsko univerzo in Planinskim društvom Ajdovščina, ki mi jo je priporočila prijateljica.

Bila je sreda zjutraj na Gradišču pri Vipavi. Malce boječe sem se približala skupinici pohodnikov, med katerimi sem takoj opazila nekaj znanih obrazov. Približala se mi je Marinka, mi ponudila bombon in mi zaželela dobro jutro. Tako se je začel moj prvi pohod s skupino, za katero sem kasneje izvedela, da se druži na pohodih že šest let. Takoj sem se počutila kot del skupine, sprejeta. Pot do cerkvice sv. Miklava je minila, kot bi mignil. Tu me je čakalo drugo prijetno presenečenje – postanek ob kavici, ki je stalno prisotni obred na vseh naših pohodih. Prijeten klepet, spoznavanje, smeh – zdelo se mi je, kot bi prišla domov.

Opazila sem, da smo različnih starosti, prepričanj, pogledov na svet, a to doslej nikoli ni prišlo med nas. Drug drugega spoštujemo, sprejemamo in se vedno znova veselimo druženj ob sredah. Nikoli še nisem pisala in težko najdem besede, s katerimi bi povedala, kako mi je lepo oziroma nama je lepo, saj se je skupini pridružil tudi moj mož. Veseliva se vsake srede in lahko bi rekla, da nam tudi nebo dobro služi, saj je v treh mesecih zaradi vremena odpadel le en pohod.

Dodobra smo si ogledali že kar nekaj vasi, spoznali prekrasne poti v naši bližnji okolici, občudovali najlepše primorske vasi, se malo potili, si delili življenjske izkušnje, recepte in še bi lahko naštevala. Pohod traja približno dve uri, mogoče nekaj več, na poti se prilagajamo zmožnosti pohodnikov. Vsako sredo se ob koncu poti dogovorimo, kam bomo šli naslednjič in kje se dobimo. Vedno se najde kdo od domačinov v kraju, kjer smo, da nas vodi, nam pove nekaj podatkov o tem kraju, seznani z zanimivostmi in kulturnimi posebnostmi, katere si tudi ogledamo, če je možno. Skratka, skrbimo za telesno in duševno hrano.

Če tega ne bi doživela, ne bi niti vedela, kaj zamujam, sedaj pa vem, da sem potrebovala prav to: prijetne, manj zahtevne pohode, iskrena druženja, smeh, klepet in še in še. Vse to pa ob občudovanju brezmejnih lepot, ki nam jih nudi narava v vsem svojem razkošju. Slap, Stari grad nad Vipavo, Kamnje, Skrilje, Črniče, Vitovlje, Vrtovin, Štanjel, Kanal s parkom Pečno, Bled, okoli Križa skozi Male Žablje … toliko skritih in manj skritih kotičkov naše lepe dežele, ki jih morda še nismo spoznali, četudi so na dosegu roke.

Spoznavam ljudi, ki sem jih že prej bežno spoznala. Spoznavam tiste, s katerimi smo se v majhni sredini gotovo že srečali, pa šli tiho drug mimo drugega. Spoznavam 'veterane' precej čez 80 pomladi, ki še vedno redno prihajajo z nasmehom na obrazu, pozitivno energijo in zanosom, ker se preprosto ne dajo in zato zmorejo. Občudujem njih in njihovo motiviranost in si želim, da bi bilo tudi meni dano, da še dolgo hodim. Edino, kar obžalujem, je, da se nisem že prej pridružila skupini. Občudujem tudi mlade babice, ki so predane varstvu svojih vnukov, pa vendar zelo vesele, ko so proste, da se nam lahko pridružijo. Posebej bi izpostavila Majdo in Borisa, ki ob poti pridno nabereta rože, vejice, travo in jih zložita v prelep šopek, ki ga ob kavici podarimo slavljenki ali slavljencu ob pesmi Vse najboljše.

Potrdim lahko, da sem v teh mesecih veliko doživela, hkrati pa sem prepričana in upam, da me veliko lepih trenutkov še čaka.

Lahko si samo želim, da bi nastalo še veliko takih skupin. Tukaj podariš nasmeh, ki te nič ne stane, vrne pa se ti jih mnogo. To nam polni dušo in telo. Zato iskrena hvala, da ste me sprejeli medse in z menoj delite te prekrasne poti in doživetja.

Iva Krašna

 

 

Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi