Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
6°C
JUTRI
18°C
4°C
Oceni objavo

Veno Pilon gostuje na Koroškem

Ne zgodi se pogosto, da v prostorih stalne zbirke Vena Pilona – ni na ogled Vena Pilona! Pa vendar v Pilonovi galeriji Ajdovščina trenutno kraljuje v Vipavskem Križu rojena kiparka Milena Stibilj Lah, med tem ko je preko tristo najbolj eminentnih del Vena Pilona vse do 1. oktobra 2017 na ogled v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu.
V okviru projekta Zbirke v gibanju je ajdovski umetnik tam predstavljen izključno z izborom del iz stalne zbirke Pilonove galerije. Razstavo so 2. junija 2017 odprli direktorica KGLU Andreja Hribernik, direktorica PGA Tina Ponebšek, kustosinja razstave Maja Marinkovska, sekretarka z ministrstva za kulturo Marija Brus in župan občine Slovenj Gradec Andrej Čas. V svoje novo začasno okolje je bil umetnik spremljan tudi z naslednjimi besedami kustosinje Maje Marinkovski:

»Biti kustos Pilonove razstave je čast.

Ker ne velja brez razloga za enega vodilnih slovenskih predstavnikov ekspresionizma in nove stvarnosti, oziroma za enega najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov nasploh.

Biti kustos Pilonove razstave je velik izziv.

Ker to pomeni stopiti v (prevelike) čevlje večine najpomembnejših slovenskih umetnostnih zgodovinarjev, tako Pilonovih kot mojih sodobnikov, mojih profesorjev, mentorjev in vzornikov, ki so nekoč, oziroma danes raziskujejo njegov opus, ga razstavljajo, razmišljajo in pišejo o njem.

Pilon je bil slikar, grafik, risar in fotograf …

pravi naslov razstave. Da, vse to je Pilon, pa še vse kaj več. Zagotovo pa je, da so prav te štiri zvrsti tiste najpomembnejše, ki so ga spremljale skozi različne življenjske postaje in predstavljajo tako kvalitativni kot kvantitativni presežek v njegovih lastnih, pa tudi splošnih umetniških dosežkih. Zato je tudi na tej razstavi obširno predstavljen z njimi in sicer na način, da lahko sledimo njegovemu razvoju, kronološki črti, pa tudi vzporednicam v različnih likovnih zvrsteh. Glavni Pilonovi življenjski mejniki se namreč izražajo tudi v njegovem likovnem izrazu.

Risba je njegova najzvestejša, najbolj konsistentna in najtrajnejša spremljevalka. Sprva lirični in realistični izraz iz časa šolanja in prve svetovne vojne se zalomi in nazobča ob stiku z velemesti, kjer je študiral. Ekspresija, ki je takrat v zraku - in v njem samem - se ne izraža samo v potezi, temveč tudi v vsebini, ki črpa motive iz družbenega dna predmestij. Sorodne prizore upodablja tudi sočasna grafika, ki dramatičnost dosega s črno-belimi kontrasti v linorezih in z divjo potezo v jedkanicah. To so mojstrska dela, ki, ekspresivnemu naboju in tragiki navkljub, predstavljajo likovno harmonijo: vsaka poteza je na svojem mestu.

Študij in za njim nastanitev v Ajdovščini ustvarita plodna tla za Pilonovo slikarsko dejavnost, ki predstavlja enega od vrhuncev njegovega opusa. »Vživel sem se v pokrajino in v domače ljudstvo, v njih sem našel zdravje in neizčrpno snov za opazovanje. Zato je bila ta doba najplodovitejša v mojem življenju.« Tako je že sam Pilon ovrednotil svoje delo iz prve polovice dvajsetih let 20. stoletja. Njegove plastično, kubistično občutene krajine so prave arhetipske podobe Vipavske doline, iz katerih je čutiti njihovo primarnost. Tihožitja se veselijo lastne materialnosti, portreti pa predstavljajo umetniški presežek s svojo psihološko analizo modela, ki jo slikar doseže z ekspresivno deformacijo realne podobe.

Pilonova stalna selitev v Pariz spremeni tudi likovni slog preostalega opusa risbe in grafike. Poteza se zmehča in zreducira na najosnovnejše, motivika pa se sprosti v prizorih iz pariških kavarn, v portretih zanimivih pariških likov in številnih aktih.

To je čas, ko v ospredje stopi fotografija in tej je na razstavi posvečen celoten stari del. Tudi ta zvrst je predstavljala Pilonovo stalnico. Z njo se je ukvarjal tako na začetku svoje umetniške kariere, ko je fotografiral podobe Vipavske doline in Krasa, kot ob koncu svojega življenja, ko je na diapozitive ujel praktično vse, kar ga je obdajalo in zanimalo. Vmes, v tridesetih letih 20. st., je postavil nekatere mejnike v slovenski umetniški fotografiji, s svojimi nadrealističnimi tihožitji in občutnimi portreti pa obenem ni nič zaostajal za razvojem pariške fotografske scene, ki je takrat predstavljala eno od svetovnih fotografskih središč.

Pilon je bil tudi zaljubljenec v besedo in jezik.

Strastno se je preizkušal tudi kot pisatelj, pesnik, prevajalec in urednik. Napisal je avtobiografijo, čeprav so tudi nekatera njegova pisma na nivoju literarnega dela. Prevajal je slovensko poezijo v francoščino, pisal lastno poezijo v obeh jezikih, celo uganke je sestavljal ... Njegova beseda je tako sočna in njegovo razmišljanje o sebi in svetu tako lucidno, da nas skozi razstavo vodi kar sam. Citati na stenah, ki spremljajo posamezna dela in sklope, izhajajo iz njegove pisane zapuščine, bodisi iz osebne korespondence ali avtobiografije … Sama upam le, da sem se med množico dragocenih misli in zapisov s svojim izborom čim bolj približala njegovi resnični podobi.

Pilon je bil svetovljan.

Med dvema mejnikoma v Ajdovščini: letnico 1896, ko se v tamkajšnjih gasah rodi, in letnico 1970, ko v svojem rojstnem kraju le dan po svojem 74. rojstnemu dnevu tudi umre, je razpeta Pilonova pestra biografija, vredna filmske uprizoritve. Življenje ga je – včasih po želji, včasih pač ne (c'est la vie !), peljalo na različne konce in kraje. Najprej v Gorico, takrat naše glavno mesto, nato naravnost v prvo svetovno vojno: na Soško fronto, Južno Tirolsko in Galicijo, od tam v ujetništvo v Lipeck v današnji Rusiji. Sledi postanek v Ljubljani, študij v Pragi, Firencah in na Dunaju. Spet Ajdovščina in nato Pariz, ki za štiri desetletja postane njegov dom.

Pilon je bil neuradni kulturni ataše v Parizu.

Na Pilonovih pariških risbah iz 50. let, pa tudi nekaterih fotografijah, se nam razkriva samo vrh ledene gore, ki simbolizira Pilonovo socialno življenje. Iz njegovih likovnih del, spominov in ohranjene osebne korespondence je mogoče le delno rekonstruirati, kako širok krog prijateljev in znancev je imel, koliko obiskov je bil deležen v Parizu, koliko druženj v kavarnah, koliko pomoči in nasvetov je nudil obiskovalcem francoske prestolnice in koliko tistim, ki so ga za usluge prosili iz njegove domovine.

Nekatere osebnosti so tako ali drugače prisotne na razstavi, vendar vseh, ki so bili pomembni na njegovi poti, ni bilo mogoče vključiti, toliko jih je ...

Pilon je bil človek na robu.

Vselej je bil razpet med svojo dvojno naravo, ki mu je bila položena že v zibelko: rojen je bil v noči, ko je astrološko znamenje Devica zbledelo pred Tehtnico.

Zaznamovala ga je očetova furlanska sproščenost in živahnost, njegova »vroča kri, katero pa moti še močnejša materina sentimentalnost in rešpekt do konvencionalnih oblik, okornost in krščanska usmiljenost, upoštevanje razmer«.

Razdvojen je bil med dunajsko secesijo in ekspresionizmom na eni ter telesnostjo in široko formo toskanskih srednjeveških umetnikov na drugi strani.

Razpet je bil med svojo domovino, tukajšnjo težko provinco in tujino, kamor ga je vleklo in kamor se je preselil, a korenine je pustil doma.

Razpet je bil med prednostmi in očarljivostmi Pariza ter frustracijami tega mogočnega umetniškega centra.

Razpet je bil med izjemno duhovitostjo in zabavno pojavo na eni ter zagrenjenostjo, notranjim bojem na drugi strani.

Pilon je bil človek z veliko začetnico.

Sobivanje z njegovo likovno zapuščino, z zapisano besedo v prozi, poeziji in korespondenci … Življenje, ki ga preživim med njegovimi osebnimi predmeti, v njegovi domačiji, nekdaj pekarni, danes pa galeriji, kjer je čutiti njegov duh, je zame osebno bogata izkušnja. Pilon je dobra družba; pravzaprav je kot vsak pravi prijatelj. Včasih nasmeje do solz, včasih gane do solz, spet drugič provocira z vprašanji in dilemami, ki so enako aktualne danes kot so bile pred sto leti, in nas spomni, da se, vsaj včasih, vsi znajdemo tam nekje Na robu.«

Oglejte si tudi