Zato se moja odgovornost ne konča, ko si ob nakazilu miroljubni organizaciji abstraktno skušam predstavljati, da je to nekomu v Sloveniji ali v tujini omogočilo preživetje. Verujoč v moč dejanj posameznika, je moja odgovornost graditi moj košček lepote in moj prispevek dobrega ter budno skrbeti za odličnost vsakega koraka, vsake komunikacije, vsakega odnosa, vsake misli, besede, dejanja. Budno, res, da me ne zazibljejo v mehki sen glasovi naše družbe, ki govoré, da je normalno, da nimamo časa za bližnje, da je sprejemljivo, če se zaradi naglice nasilno izražamo, da ni pomembno, kaj se dogaja daleč proč (četudi je to samo naslednja vas), da tako ali tako ne moremo ničesar spremeniti - dokler imamo sami za avto in hladilnik, in dokler se krog katastrof in nasilja ne sklene tako tesno, da ni več kam pogledati proč. Imamo življenje, imamo moč. Delajmo, ustvarjajmo, dajajmo, bodimo odlični, pa ne zaradi tekmovanj in merjenj rezultatov, temveč zato ker vemo: naša dejanja tlakujejo pot v drobne podobe bodisi raja, bodisi pekla.
Zakaj bi torej le pasivno negodovali, če v našem kraju bistveno primanjkuje kakovostne ponudbe umetnostne glasbe? "Delajmo, ustvarjajmo, dajajmo," te besede so zaresonirale skoraj kot slogan novoustanovljenega Zavoda za kulturo, znanost in umetnost Fluvium 7, ko sta ob otvoritvi koncerta Mete Fajdiga spregovorila predsednica zavoda Maja Marinkovska in David Trebižan. "Vrnimo kraju, kar je dal nam in izkoristimo njegove potenciale; kulturne, zgodovinske, naravo, predvsem pa človeški potencial." Ta izhodišča so Fluvium 7 vodila k dvodelni programski zasnovi festivala Fluvium Ars Fest, katerega rdeča nit je klavir: dnevni del kot koncert mladih glasbenikov, ki jim organizator želi omogočiti igranje na odličen inštrument v lepem ambientu in večerni del kot koncert vrhunskega umetnika, za katerega se zainteresirani publiki ni potrebno peljati v Ljubljano ali drugam. V letošnji prvi ediciji festivala je v soboto zvečer nastopila vrhunska pianistka Meta Fajdiga. Za ta veliki talent Vipavske doline je že kdaj slišal vsak domačin. Verjetno pa jih ima prav malo vpogled v razsežnosti, do katerih je Meta Fajdiga svoj potencial razvila.
Ko poslušam Meto Fajdiga...
Se odpre čas. Ne slišim glasbe, niti očarljive množice filigransko drobnih stopenj med pianissimom in mezzofortejem, temveč slišim govorico skladatelja, vidim ga pred seboj, pogovarjam se z Brahmsom, ki mi razkriva vredno, z Lisztom, ki se samozadostno smehlja nad skrivnostnimi simboli, z Bachom, ki me uči, kako se na toboganu orgelskih cevi zapeljati globoko pod vrvež minljivega. Še več, govorijo mi o svojem času, o tegobah, o nerazumevanju okolice, o preseženih dvomih, o srčnosti, o garanju in neomajni volji omogočiti rojstvo koščku Lepote. Tedaj začutim prežemajočo hvaležnost za mnoge stvari. Za mojstrstvo in odličnost naše pianistke, za katerima stojijo leta osredotočenega dela, pa tudi spodbude okolice. Za prizadevanja organizatorjev, ki gradijo svoj kos odličnosti z novim festivalom, ki odgovarja na potrebe kraja in krajanov. Hvaležnost za domačno cerkvico Sv. Antona Padovanskega, ki je bila za en večer katedrala zvočnih palet, orgelskih fanfar in zvonov. Hvaležnost za okolje, v katerem sem lahko prišla do izobrazbe, ki mi omogoča, da slišim te palete in napolnim srce z lepoto. Ter hvaležnost za idilični košček planeta, kjer so se vse te vrednote v nekem pozno pomladnem večeru združile v raj.
Bojana Šaljić Podešva
