Iz tega osnovnega modela izhajata dve varianti, in sicer je lahko ob Kristusovem desnem boku vihrajoča draperija ali pa vozel. Prvi skupini pripadajo korpusi v Velikih Žabljah, Dobravljah in Sanaboru na Ajdovsko-Vipavskem, v Starodu na Ilirskobistriškem, v Kačicah na Divaškem in primerka s postojnskega konca v Orehku in Štivanu (Matenja vas). Drugi varianti pripadata križa iz vremske župnije v Vremskem Britofu in Škofljah. Ker so nekateri odlitki polihromirani, njihova identičnost ni vedno tako očitna, kot bi sicer pričakovali glede na to, da gre za izdelke narejene po enakem kalupu.

Prvi trije omenjeni odlitki visijo na kamnitem križu. Križ s trilistno zaključenimi kraki v Velikih Žabljah stoji na visokem, zgoraj prirezanem piramidastem podstavku; na sprednji strani le-tega je vklesana stilizirana mrtvaška glava s prekrižanima kostema in napis TA KRIŽ JE KUPIL/ ANDREJ POLŠAK/ LETA 1879 (1869?). Odlitek in napisni zvitek sta pobarvana srebrnkasto. Zelo podoben križ z reliefom prekrižanih kosti na kamniti bazi je v Sanaboru, kjer tako korpus kot zvitek načenja rja. Križ v Dobravljah ima na s stopnicama obdanem kvadrastem podstavku s profiliranim zgornjim robom relief prekrižanih kosti in pod njima vrezano letnico 1889. Litoželezni del je pobarvan bronasto. Betonski križ s pločevinastim hrbtiščem v Starodu ima na podstavku vrezano letnico 1935, pokriva ga dvokapna konkavno usločena pločevinasta strešica. Belkast korpus s sivkasto opasico je recentno pobarvan. (Mimogrede omenimo, da se je v Starodu število prebivalcev od 2. polovice 19. stoletja do danes zmanjšalo skoraj za šestkrat, leta 1869 jih je bilo 293, leta 2010 pa le še 52). Križa v Vremskem Britofu in Škofljah sta litoželezna; korpus v Škofljah je bil morda sprva pozlačen. Križ v Kačicah je lesen, vstavljen v kamnit podstavek, na katerem je vklesana letnica 1877, Križani je polihromiran. Križa v Orehku in Štivanu sta lesena, vstavljena v betonski oz. kamnit kvadrast podstavek, v Štivanu je nosilec kovinski. Oba odlitka z zvitkoma (v Orehku dvorogeljna zastavica z napisom I. N./ R. I.) sta bila recentno prebarvana z neustrezno barvo, kar ju precej degradira.

Vsi imenovani izdelki so sicer na prvi pogled zelo podobni modelu št. 9 iz katalogov Salmove livarne v Blanskem na Moravskem, tako iz starejšega kataloga iz sredine 19. stoletja, kjer so mere podane še v starih dunajskih oz. avstrijskih merah v palcih oz. colah (''), kot iz mlajšega z merami v metričnem sistemu iz časa po letu 1872. A ti korpusi so bili nekoliko večji, višine 97 cm (37''), in tudi sicer je nekaj manjših odstopanj, npr. roki sta tam ukrivljeni v obliki črke U in ne V, peti se ne stikata, pač pa le palca, Kristus glavo sicer nagiba v svojo desno, a ne tako poudarjeno.

Naših odlitkov tako ne moremo neposredno povezati z blansko livarno, za katere figuralne izdelke je na splošno značilna antikizirajoča lepota brez ekspresivnih poudarkov. Zelo verjetno pa so bili izdelani v našem najpomembnejšem obratu umetniškega liva, v Auerspergovi livarni v Dvoru pri Žužemberku, ki predstavlja začetke industrijskega oblikovanja pri nas in je za predloge večkrat uporabila kataloge Salmove livarne ali tudi kar njihove izdelke. Korpusa in zvitka v Vremskem Britofu in Škofljah (zvitek poškodovan) na litoželeznih križih sta enaka odlitku na litoželeznem križu na nagrobnem znamenju družine Krajec na pokopališču v Šmihelu (iz 80-ih let 19. stoletja), naselju, ki je od 1979. priključeno Novemu mestu. Glede na večje število ohranjenih pokopaliških litoželeznih izdelkov se zdi, da je dvorska livarna imela tam že kar monopol, kar pa z ozirom na njeno bližino in okoliščine niti ni presenečenje. Ena najznamenitejših plemiških družin na Dolenjskem v 19. in 20. stoletju, Langerji pl. Podgoro, katerih središče posesti je bilo v danes izginulem dvorcu Poganice pri Novem mestu, naj bi bili celo v sorodstvu z Auerspergi (domneva se, da je bil Franc Ksaver Langer nezakonski sin grofa Auersperga s Križa pri Komendi) (Preinfalk).

Med ohranjenimi litoželeznimi izdelki v Šmihelu omenimo sledeče: zraven župnijske cerkve je stebrni nagrobni spomenik Franca Henrika Langerja (†1861) in njegove žene Jožefe Tekle, roj. pl. Lehmann (†1855), iz okoli leta 1861, na vrhu katerega stoji putto s križem, sidrom in srcem, simboli vere, upanja in ljubezni; v pokopališko obzidje so vstavljeni med letoma 1838 in 1878 uliti trije litoželezni nagrobniki češke družine Smola (Karl Filip †1838, Anton †1844, Karolina †1878); v cerkveno zunanjščino je vzidan litoželezen nagrobnik Notburge baronice Taufferer (†1828), ki ga je dal postaviti njen nečak Edvard baron Schweiger (†1852) enkrat pred 1852; na zunanji steni župnišča visi večji nagrobni križ z nekdanjega pokopališča, ki je bilo prej ob župnijski cerkvi. Ponudba livarne iz leta 1851 z risbami in cenami  (hrani NUK v Ljubljani) vključuje tudi prve štiri tu omenjen spomenike.

Tu obravnavane korpuse bi verjetno lahko datirali že v sredino 19. stoletja, v čas, ko je bila dvorska livarna še na vrhuncu. Leta 1836 je namreč dobila naziv Cesarsko-kraljeva privilegirana tovarna za litoželezno in kovano blago kneza Auersperga kot ena vodilnih proizvajalcev v habsburški monarhiji, a 1896. so jo zaradi nerentabilnosti zaprli. V Vremskem Britofu je bil križ najverjetneje postavljen leta 1855, ko je bilo pokopališče zaradi močno povečanega števila umrlih kot posledica kolere s prostora okoli cerkve za malenkost prestavljeno, in sicer na današnjo lokacijo; tudi litoželezni križ v podružnici v Škofljah je bil verjetno nabavljen približno takrat. V Velikih Žabljah, Kačicah in Dobravljah so bili odlitki, sodeč po na bazah križev vklesanih letnicah, tja postavljeni konec sedemdesetih oz. osemdesetih let 19. stoletja.

Z nadaljnjimi raziskavami se bo evidentirano število tovrstnih odlitkov Križanega na naših pokopališčih gotovo povečalo, zlasti pa jih je glede na okoliščine pričakovati na Dolenjskem.

Slikovno gradivo

1. Velike Žablje, pokopališki križ (foto: Simona Kermavnar)
2. Velike Žablje, detajl litoželeznega korpusa (foto: Simona Kermavnar)
3. Škoflje, pokopališče, detajl litoželeznega korpusa (foto: Simona Kermavnar)
4. Dobravlje, pokopališki križ, izrez (foto: Simona Kermavnar)
5. Kačice, pokopališki križ (foto: Simona Kermavnar)
6. Blansko, Eigenthum der Fürstlich Salm'schen Blansker Eisenfabrik. Niederlage in Wien… (© Muzeum Blanenska)
7. Škoflje, pokopališki križ, izrez (foto: Simona Kermavnar)
8. Novo mesto, Šmihel, nagrobnik družine Krajec z litoželeznim križem (foto: Simona Kermavnar)

Izbor uporabljene literature

Matija Žargi, Železarna na Dvoru in Prešernov nagrobnik v Kranju, Kronika, 1990, 3, str. 108−113; Matija Žargi, Kovina, v: Gradovi minevajo, fabrike nastajajo. Industrijsko oblikovanje v 19. stoletju na Slovenskem (katalog razstave), Ljubljana 1991, str. 13−31; Isti, Kovina/ Metal, v: Gradovi minevajo, fabrike nastajajo. Industrijsko oblikovanje v 19. stoletju na Slovenskem (katalog razstave), Ljubljana 1991, str. 78−101; Marinka Dražumerič, France Baraga, Ciril Plešec, 700 let župnije Novo mesto – Šmihel, Novo mesto 1995; Klelija Potokar, Vremska dolina med Krasom in Brkini, Divača 2008; Mariano Rugále, Miha Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, 2: Po sledeh mlajših plemiških rodbin na Slovenskem, Ljubljana 2012, str. 84‒91; Upravna enota Ajdovščina. Občini Ajdovščina in Vipava, 1, 2, ur. Helena Seražin (Zbirka umetnostna topografija Slovenije), Ljubljana 2012, str. 179, 458, 543; Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem. 16. stoletje, 1. del, Od Barbov do Zetschkerjev, Ljubljana 2016, str. 228‒254, 326‒327.

Simona Kermavnar