Preostalo nam je le še za dan poti, toda ker smo se odločili, da bo naše izhodišče ponovno pri Kočevskem jezeru, se je pot podaljšala za 10 km. K jezeru nas je usmiljeno zapeljala umetnikova sopotnica Jana. Tako kot lani smo bili tudi letos »nagrajeni« z vročim dnem, prvim v drugem vročinskem valu. 35 km dolgo zahodno pot sestavljajo trije deli: od Kočevja do Luže (20 km), od Luže do Svetega Petra (9 km) in spust do Podgozda (5 km). Vsa pot je skupaj s postanki trajala deset ur.
Zaverovane v svojo kondicijo in spodbujene k zaključku podviga nas je pot peljala najprej proti Željnskim jamam in nato do gozdnega rezervata Pugled-Žiben. Prva postojanka v tem delu rajske pokrajine je bil Stari breg, kjer še stojita stara hiša in obnovljena stara šola, v katero so hodili otroci iz vasi, ki je leta 1936 leta imela 16 hiš. Ves ta predel priča o opuščeni kulturni krajini, ki jo je človek dolga leta obdeloval in negoval ter nato v vojni vihri zapustil. Razgled iz vasi proti dolini, majhni čredi konj in kravam na paši priča o srčnosti travnika in mogočnosti gozda.
Po treh urah hoje smo se povzpeli na Pugled, v nekdanjo vasico, ki je imela ob izselitvi Kočevarjev 19 hiš – 17 družin je štelo 67 prebivalcev. Konec leta 1941 je življenje tukaj ugasnilo. Kočevski Nemci so zapustili svoje domove, italijanske vojaške enote pa so med roško ofenzivo avgusta 1942 vas požgale. Območje Pugleda je imelo med NOB pomembno vlogo in prav tu so Italijani 24. avgusta ubili pesnika in pisatelja Mirana Jarca.
Skozi bukov gozd je naša hoja postajala težja in napornejša. Prepoteni smo sledili markacijam, ki so nas dve izžemajoči uri vodile navzgor in navzdol. Končno smo bili ob enih na cilju: 850 metrov visoko, na Luži, ki na naše veselje ni bila osamljena. Na jasi se nam je približal skrbnik koče Frenk in naš napor takoj poplačal z mrzlim pivom, po katerem smo hrepeneli še od lani. Celotna Roška pot je bila končno za nami.
Veselja ni manjkalo, a kaj, ko nas je čakala še pot do Svetega Petra in potem domov. V skladu s prepričanjem našega prijatelja Capija, da preveč počitka ni dobro, smo drugače kakor lani ubrali daljšo pot, preko Rdečega kamna do obore in ob njej po stari, že ničkolikokrat prehojeni makadamski cesti do vznožja našega nedeljskega templja. Nova kočica na Svetem Petru že ima obline in bo še letos postala vsaj zavetišče pred vetrom in snegom. Drugo leto pa bo to ognjišče polnilo naše glave z novimi zgodbami in dogodivščinami, tako kot Roška pot. Priporočamo jo vsakomur, ki si želi doživeti našo prekrasno divjino.
Bogdan Kastelic
