Pra velikani so zagotovo hodili po naši poti, saj so pustili za seboj veliko sledi. V začetku je pot bolj strma in se je tudi takrat bilo potrebno bolj odrivati od tal. Mlado blato se je prijemalo na podplate pra velikanov. Ko so nogo dvignili in jo brcnili naprej, je blato padlo dol, se malo deformiralo, v sušnih dneh posušilo, se tekom stoletij otrdilo in čes tisočletja okamenelo. Zdaj se pojavljajo ostanki teh stopinj kot samostojni kamni, ali v sklopu večjih pra kamenin. Le izurjene oči samostojnega arheologa morejo to prazgodovinsko strukturo opaziti na nedeljskih izletih, saj so ti odtisi precej okrnjeni in odkrušeni. Od dvanajste se svet nekoliko umiri in tam so najlepši odtisi pra stopal. Tam se lepo vidi v pra blatu, ki je okamenelo, nekaj prav lepih primerkov pra stopal. Lepo se vidi tudi odtis pra deklice v pra špičakih, ki je izgubilo koničasto peto in je verjetno končalo v blatu ob poti. Njen spremljevalec ji je pohitel na pomoč in je pustil v blatu nekaj kamnitih sledi. Otroški odlitki so bolj kratki in debeli, predvsem pa manjši in jih je videti po vsej poti. Vidi se tudi spodnji del sodobnega sprehajalca, ki ga bodo v naslednjem obdobju preučevali znanstveniki kasnejšega obdobja.
Ko to doma, doživeto, navušeno in zagnano pripovedujem, mi pravi gospa žena:»Moj Miran, ti si pa res en pra šaljivec!«.»Hm!«, si mislim, »Ljudje po svetu se zelo trudijo s podobnimi zgodbami privabiti turiste v svoj kraj, mi pa nič, kar čakamo!«
Miran iz Boršta