Prvi zapis o pristopu na goro se je zgodil 23. julija 1778, na pobudo barona Žige Zoisa. Gor so priplezali štirje Bohinjci, Luka Korošec, Matevž Kos, Štefan Rožič in Lovrenc Willomitzer. Prva ženska na Triglavu pa je bila Rozalija Škantar iz Srednje vasi, vzpon je opravila leta 1870.
Slovenci smo goro častili že od nekdaj, saj je predstavljala troglavo božanstvo neba, zemlje in podzemlja. Bil je glavni v zraku, ognju in na zemlji. Pot nanj je zelo »zračna«, človek je vesel, da je s skal stopil v dolini na domačo zemljo in v sebi prekinil ognjeni boj z višino, drsečimi skalami in prepadnimi dolinami.
Jože si je tudi letos želel na Triglav, da bi tako izenačil število osvojenih vrhov Triglava s svojimi leti. Meni pa ni bilo treba dvakrat reči, da bi šla za en dan na Ttriglav. Za sredo je bila napoved ugodna, cel dan vročina, popoldne pooblačitev, zvečer pa nekaj neviht. Iz Žužemberka sva se odpravila ob štirih zjutraj in prispela v Vrata okoli šestih. Prijazni pobiralki parkirnine sva morala razložiti po kaj sva prišla in kam bova plezala. Pritrdila nama je, da dežja tukaj ne bo, morda kje zadaj.
Tominškova pot je po mojih izkušnjah najkrajša, lepo speljana po previsnih stenah in ni načičkana s klini in jeklenicami. Začela sva pri Aljaževem domu v Vratih, nadaljevala po strmi stezi v gozdu in kmalu prišla čez gozdno mejo. Na izpostavljenih mestih sva dohitevala nekaj mladih planincev, naših in tujih pa še slikala sva se vmes. Malo pred Kotlom se Tominškova združi s tisto Čez Prag in prijetne sence je bilo konec. Ni čudno, da ima Kotel tako ime, saj je bilo vroče kot v kotlu. Še malo plezanja in bila sva pri planinskem domu na Kredarici. Polno, kot vedno: planinci, turisti, alpinisti, spremljevalci, otroci, mladi in stari, domači in tuji, skratka cel svet.
Nekaj sva spila, pojedla in se zagnala v sive skale proti Malemu Triglavu 2725m nad morjem. Spet sva srečevala in prehitevala vse sorte planincev s plezalnimi kompleti in slabimi izkušnjami v steni. Ni vse v dobri in moderni opremi. Plezati moraš sam! Z Malega Triglava je dolg greben prepaden z ene strani proti Kredarici in Triglavski severni steni, z druge pa proti planinski koči Planika, z vsake strani vsaj 400 metrov. Zadnji vzpon na vrh je prav strm in prepleten z jeklenicami. Na vrhu nisva ostala dolgo, ker so se začeli nabirati oblaki. Kar hitro sva se pobrala nazaj proti Kredarici. V steni je potrebna maksimalna koncentracija zaradi zlizanih in zelo drsečih skal.
Pri koči sva si privoščila hladno pivo, za kosilo pa sva dobila prve kapljice bodočega dežja, za to sva odšla spet čez Kotel proti dolini. Zdaj sva jo mahnila čez Prag. Za nama je začelo treskati, malo pred dolino, ko sva že bila mimo najhujšega plezanja naju je ujela nevihta z dežjem in sodro. Ves sem bil premočen, po celem telesu, le grlo sem imel suho. Pa Jože tudi, ker mu je kar zmanjkalo besed. Pred Aljaževim domom je neurje ponehalo in posijalo je sonce. Preoblekla sva se v nekaj suhega, položila polivinil na sedeže in se odpeljala domov na točeno pivo. Nisem bil jezen, ne žalosten, saj v gorah nikoli ne veš kaj te bo doletelo.
Miran iz Boršta
