Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za ponedeljek, 24.04.2017

pretežno oblačno
Ponoči se bo na Primorskem od zahoda oblačnost povečala. Drugod bo spremenljivo do pretežno oblačno. Najnižje jutranje temperature bodo od 1 do 6, na Primorskem do 8 stopinj C.
4°C | 17°C
torek, 25.04.2017
8°C | 20°C
sreda, 26.04.2017
10°C | 22°C
četrtek, 27.04.2017
11°C | 17°C
petek, 28.04.2017
5°C | 10°C
Opozorila
Nedelja, 23.4.2017 ob 17h
Dodatnega opozorila ni.
4°C
17°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Obvestila Dogodki

Tomaž z žužemberškim risom na vrhu Kavkaza...


ŠPORT, DOGODKI

| |
11.06.2015      23:01
A A

Tomaž z žužemberškim risom na vrhu Kavkaza


Tomaž Špelko in prijatelj zaključujeta odpravo KE2 na dveh najvišjih in najmarkantnejših vrhov Kavkaza.


Deli:

Večina izmed vas že ve, kako se je končal »boj« v Rusiji. Ker pa »izrednega obvestila«, pomotoma niste prejeli vsi, vam naj povem, da sva zmagala- in to v velikem »slogu«. No- pa lepo po vrsti.

V nedeljo zjutraj, se z vozilom agencije in pozneje sistemom gondol, pripeljeva vse do najinega začasnega doma- enega od »sodčkov«, ki tvorijo kompleks Barrel hut (na višini 3.800 m). Pozdrav z oskrbnikom, vselitev in že nadaljujeva. Dan je izjemno lep (sonce z le malo vetra), zato ga je potrebno izkoristiti. Odločiva se, da do Pastukhov rocks (približnega kraja, kjer sva se včeraj morala obrniti) najameva »snow cat« (snežne sani). »Mačka« naju hitro pripelje na željeno višino in že »zagrizeva« v (sedaj že kar hudo) strmino. Najin današnji cilj: preseči višino 5.000 m. Doseževa ga v slabih treh urah, še malo »sončenja« in že drviva navzdol. Že med vzponom sem taktiziral, kaj narediti s smučmi, ki jih imam s seboj. Naj odsmučam z njimi navzdol, ali naj jih raje pustim tukaj? Odločitev je pomembna zaradi končnega vzpona na vrh. Nikakor nisva mogla dobiti zanesljive informacije o tem, do kakšne višine se da pripeljati (in s čim- »mačka« ali ratrak) ter kakšna je cena. Vrtoglave cene in »nemogoče« možnosti so naju dobesedno spravljale ob pamet. Smuči pustim na gori. »Ziher je ziher«. »Doma« pa naju pričaka oskrbnik z izjemno novico: Zgodaj zjutraj pelje ratrak predvidoma »do vrha« (na višino cca. 5.000 m- točko najinega današnjega obrata). Vidva in še trije. Cena na osebo je 150 €. OK?

Cena je kar visoka, ne ve se, ali bo sploh uspel »priplezati« do »vrha« (snežne razmere), a druge izbire nimava. Vrha za nobeno ceno ne želiva ogroziti- da ne omenjam svojega »projekta«. Tokrat neuspeh ne pride v poštev, pa naj stane kar hoče! V bistvu sva lahko vesela, kajti najem ratraka v nočnem času (in do te višine) stane 1.000 €, mi pa bomo tako plačali »le« 750 €. In še dobro, da smo uspeli najti »sopotnike«. Nekoliko potolažena se še dodobra nabaševa s hrano, pripraviva vse potrebno za nočni vzpon in že sva v postelji. Ja, prav ste prebrali! Ti t.i. »sodčki«, so proti pričakovanjem neverjetno udobni, v njih je toplo in nudijo celo postelje (ne pogradov)! (Kakšno nasprotje od »podrtije« pod Kazbekom!) In še sama sva. Kakšno razkošje! Sonce je še visoko, ko se trudiva zaspati. Noč bo kratka in naporna. Ne uspeva nama najbolje, skozi okno opazujeva sončni zahod. Kakšen pogled! Že večkrat sem pisal, da česa takšnega ne moreš doživeti nikjer drugje. Doline zabasane s sivimi oblaki iz katerih  štrlijo le beli vrhovi gora, obsijani z večerno zarjo. Spektakel barv. Višje kot si, lepši je (tudi zaradi čistejšega zraka).

Zdi se, da sva komaj zaspala, ko naju budilka že vrže pokonci, malo pozneje pa na vrata trka še oskrbnik. »Pohitita fanta, prevoz bo vsak čas tukaj«. V nekaj minutah, polno opremljena (z derezami na nogah in palicami v rokah), že plezava na zadnji del ratraka. Noč je jasna, na hribu je že veriga lučk. Nekatere so že zelo visoko. »Zverina« zarohni in se požene za njimi. Na »kesonu« nas je pet. Oblečeni kot vesoljci se držimo stranic in se trudimo ne pasti z ratraka. Motor rohni na vso moč, sneg leti izpod gosenic in nas zasipa, ko grize v strmino. Plezaj, PLEZAAAAJ, vse do vrha! Goreče upam, da mu bo uspelo. Še, še, ŠE MALO…. Uspelo mu je!!!! Smo na »vrhu«, na obračališču 5.013 m visoko, kraju kjer sva včeraj obrnila. Smuči čakajo. Pripnem jih na nahrbtnik, še nekaj globokih vdihov (razlika v višini je velika) in zaženem se v strmino. Miha je nekoliko pred menoj. Kmalu prehitiva večjo skupino, malo pozneje še eno in tako naprej. Zelo hitra sva. Start na veliki višini in odlična aklimatizacija delata svoje. Dobesedno drviva proti sedlu. Pogledujem na instrumente. Višina hitro raste, temparatura pa… pada. In to kako! Ne narediva niti 100 višinskih metrov, ko že kaže -15°C. Spremljam jo. Pade do -23, ko se na ekrančku pojavi napis »L0«. Termometer je odpovedal. Kaj takšnega vidim prvič. Na nogah imam dvojne nogavice, na rokah protektorje, pa me vseeno prične zebsti v prste na nogah in rokah. Z višino temperatura seveda še vedno pada, do sončnega vzhoda pa je še zelo daleč. Vzpon poteka enakomerno po levi (zahodni) strani nižjega vrha, brez serpentin, zato sta desna roka in noga vedno nekoliko višje, s tem pa slabše prekrvavljeni in posledično bolj ogroženi. Vrh je že osvetljen s prvimi žarki sonca, sedlo se že vidi, ko se mi v roke »zanohta«. Preračunavam, kako dolgo bo trajalo, da me bo obsijalo sonce. Bom zdržal? Ocenjujem, da bi temperatura lahko padla do -30°C. Veter sicer ni močan, a pri tako nizki temperaturi… (Bral sem, da imate pri vas skoraj +30°C- torej smo skoraj 60°C narazen.) Zagotovo sem premaknil ledeni »rekord« z ene od prejšnjih odprav (J. Amerika- Antisana). Maska, protektorji (oboje na tej odpravi uporabljan prvič), dodatna plast oblačil, pa me vseeno zebe. Niti delček kože ne sme biti odkrit. Fotografiranje je v takšnih pogojih komaj izvedljivo (rokavic ne smeš sneti). Hitim proti sedlu. Miha je že tam in še ena večja skupina alpinistov. Tudi Miha ima težave s prsti. Gledava pobočje nad nami. »Le« še kakšnih 100 m je do sončka. Na njegovem robu zagledam postavo. Eden od alpinistov se že »sonči«. Srečko… Pred skupino zapustiva sedlo in se zagrizeva v strmino. Pred nama je tehnično najtežji del vzpona. Plezava po pobočju, prideva do fiksnih varovalnih vrvi in… na sonček. Bil je že skrajni čas. Čeprav mesto ni najbolj pravšnje za sončenje, si ga pošteno privoščim. Čutim, da sem že nekoliko »načet«. Že res, da sem se pripeljal kar visoko, a tudi drugi so se (sicer nekoliko nižje), v primerjavi z njimi, pa imam na hrbtu neprimerljivo večje breme. Gledam navzdol proti sedlu. Vidim dve navezi, ki sta obrnili in že sestopata. Opazujem, kje in kako bi se dalo strmino presmučati. Uf, tale bo pa težka! Malo me prične skrbeti. Prečim v desno, pa preko skal, ob varovalnih vrveh strmo navzgor in že sem na vršnjem platoju (s snegom zasutem kraterju tik pod vrhom gore, s premerom okoli 250 m). Miha je zopet nekoliko pred mano. Lovim ga, a ga do vrha ne ujamem. Tik pod vrhom srečam alpinista, ki že sestopa. Prvi je bil na vrhu, Miha drugi, jaz pa imam »čast« osvojiti »bronasto medaljo« današnjega dne. Ura je točno 8, ko stopim na vrh.

Uspelo mi je! Elbrus je osvojen! Stojim na vrhu najvišje gore Evrope, Rusije in Kavkaza, na višini 5.642 m. Osvojil sem najvišji vrh že druge celine. Tokrat končno domače. Noro! Počutim se odlično. Nikakršnih težav z višino, sonce me je nekoliko ogrelo- ne zebe me več. Skoraj neverjetno: tudi vetra ni- le tu in tam kak sunek. Veselje je nepopisno, a ni še čas za proslavljaje. Treba je priti še dol in to na način, ki sem si ga izbral. Poskušam še ne razmišljati o tem. Na vrh prispe močna ruska skupina z vodnikom. Sledijo običajne »formalnosti«. Čestitke, fotografiranje, uživanje v razgledu.

Miha prične s sestopom, jaz pa s pripravami na spust. Postaja mi vroče, srce bije v višji prestavi, začutim adrenalin. Ufffffff! Sploh vem, v kaj se spuščam? Običajen vzpon in sestop tehnično res nista zahtevna, s smučmi na nogah, pa se zadeva popolnoma spremeni. In smuči so na nogah, še zadnje preverjanje… pripravljen sem. Čakam, da skupina prične s sestopom, pa jim to očitno niti na kraj pameti ne pade. Čakajo, da bodo »iz prve vrste« videli moj spust z vrha. Poslušam komentarje v stilu: »Do you really want to do this?« (Ali res želiš to storiti?) »Man, you are creazy, you are creazy man!« (Možakar, ti si ja nor!) »Your balls are made from iron.« (Imaš pa železna »jajca«.) »You are mad, you know that?« (Ali veš, da si nor?) Sprejemam jih kot nekakšne »komplimente«. Nekateri pa so tudi boleči: »Condolence to your family.« (Sožalje tvoji družini.)

Poskušam jih odmisliti in se skoncentrirati na spust. Nekaj je gotovo: napake ne sme biti v nobenem primeru. »Naštudiram« spust do platoja. Po grebenu, drži se desne strani, tamle bo potreben preskok, itd. Zdaj ali nikoli! Vse kamere in fotoaparati so usmerjeni vame, ko se spustim. V sekundi pridobim veliko hitrost, po nekaj metrih je hitrost že komaj obvladljiva. Drvim po ozkem grebenu, prostora za obrate ali zaviranje ni. Smuči so na grobi podlagi izredno nemirne in le s težavo jih obvladujem. Prestopi in skoki čez kritična mesta. Z veliko hitrostjo pridrvim na plato. Poskušam zavirati. Skoraj podrem navezo, ki se vzpenja. Podlaga je izredno groba, kot bi vozil po razriti skalnati cesti. Vse je ledeno, tudi najmanjši drobci so trdi kot beton. Uspem se ustaviti. Nekoliko nerodno, a prvi del je za mano.

Ozrem se. Z vrha mi s cepini mahajo Rusi, v naslednjem trenutku pa že sestopajo. Seveda, radi bi videli, kako se bo moj spust nadaljeval. Pred mano je najtežji del. Zelo strmo ledeno pobočje, ki se konča globoko spodaj na sedlu. Če padem… Ob vrvi se spustim proti skalam. Hitrost spet komaj obvladujem in ko pripeljem na spodnji del, se dobesedno vržem na vrv. Zaradi hitrosti me vrže stran od pobočja, a k sreči se močno držim. Oddrsam proti skalam. Poskušam priti na drugo stran. S smučmi bo šlo težko, brez derez še težje. Dilema. Na zelo izpostavljenem mestu si odpnem smuči in se brez derez (so v nahrbtniku- njihovo natikanje bi bilo prenevarno), nekako privlečem čez skale. Namesto ene od palic za spust uporabljam cepin. Na drugi strani, me kljub strmini čaka kombinacija globokega in mehkega snega, a prepredenega z ledenimi ploskvami. Zahtevno natikanje smuči in že drsim v desno- proti naslednji varovalni vrvi. Pod mano je… ledena stena. Zopet se kar vržem na vrv. Počitek. Diham ko nor, srce razbija. Na drugem koncu vrvi počiva vzpenjajoča se naveza. Poševno pridrsam do nje. Fant in dekle. Pozdravimo se. Dekle me vpraša, koliko je še časovno do vrha. Ker ne vem, kako hitro se vzpenjata, lahko povem le v metrih. »Ampak, koliko je to?« Pove mi, da sta počasna in kdaj sta bila na sedlu. Skoraj se zgrozim, ko izračunam, da sta bila le nekoliko za mano, kar pomeni, da sta za cca. 150 v/m porabila skoraj tri ure! Pred njima pa so še najtežji prehodi. Pogledam fanta. Poba je popolnoma sesut (verjetno višinska bolezen). Ujamem dekletov pogled. Oči prosijo: »Daj mi upanje«. Očitno se zaveda, v kakšni situaciji sta. S težavo odgovorim, da je do vrha še dve uri, a se zavedam, da zanju to žal ne velja. Dan je še dolg, vreme je zelo lepo, časa imata sicer na pretek, a dlje kot bosta na tej višini, slabše bo. Vem, da se je precej navez že obrnilo. No, morda pa…

Težav tudi zame še ni konec. Vrv varuje le prečko nad strmino, ne pa tudi skoraj navpičnega dostopa do nje. Tu bo treba dati vse od sebe. Oddrsavanje zaradi grobega terena na bo možno. Strmino bo potrebno »odskakati« vse do sedla. Če padem, me bodo ostri drobci rastrgali. Kot bi stal na ribežnu. To je to: Odločilnih cca. 100 m. Čutim, da so pogledi vseh navez, ki se nahajajo v bližini uprti vame. Mišice in kite so napete do skrajnosti. Spustim se in takoj začnem s preskoki. Levo, desno, levo, desno… Smuči nekajkrat zdrsnejo. Hitrost postaja vse večja, komaj obvladljiva. Zdi se mi, da strmini ne bo konca. Levo, desno, levo, desno… Končno začutim, da vendarle nekoliko popušča in… naredim napako. »Repi« smuči zdrsnejo. Silovita pirueta, krik in padec. Z veliko hitrostjo treščim na pobočje. Kriki groze in nekontrolirano drvenje proti sedlu. Občutek, kot da bi me nekdo silovito pretepal. Poskušam se stabilizirati in zavirati s cepinom. Na položnem delu, nekoliko nad sedlom se končno ustavim. Zdrsnil sem več kot 30 m globoko.

Imel sem srečo. Padec se je zgodil že izven največje strmine, ledena ploskev pod mano, pa je bila razmeroma gladka. Ležim in sunkovito diham. Zdi se mi, da me bo raztrgalo- ali pa me je že. Do mene prihiti naveza v vzponu. »Si v redu?« »Ne vem…« S težavo odpnem smuči in se lotim »pregledovanja«. Z olajšanjem ugotovim, da očitno ni nič zlomljeno ali strgano, le modric bo očitno kar nekaj. »V redu sem.« Olajšanje. »Gledala sva tvoj spust, vsa čast! Česa takšnega v živo še nisva videla. Noro!« Ja, se strinjam… Zahvalim se za pomoč, poslovimo se, na hitro pregledam opremo. Kot kaže je tudi z njo vse v redu. Še vedno na pobočju, mi uspe pripeti smuči in se spustiti na sedlo. Obležim. Lovim zrak, srce nori, zdi se mi da me bo vsak čas »izklopilo«. Čutim, da sem popolnoma premočen. Kljub mrazu se potim, kot bi bil v savni. Ležim. Sam sem. Mi kar odgovarja. Gledam v pobočje nad seboj. Vidim postave, ki se trudijo z vzponom. Počasi mi v zavest prihaja olajšanje. Pričnem se zavedati, da je kritični del spusta za mano. Do dna je še zelo daleč, a objektivna nevarnost je neprimerljivo manjša.

Kar precej časa je potrebno, da se vsaj nekoliko umirim in še enkrat pregledam sebe in opremo. Videti je vse v redu. Počasi nadaljujem. Čaka me prečenje zahodnega dela nižjega vrh. Dolga položna prečka po pobočju. Steza gre tu celo nekoliko navzgor, zato vozim vedno nižje od nje in pod skalami. Paziti moram le, da ne zapeljem prenizko ali zdrsnem. Nekoliko nižje so že ledene razpoke. S potjo se zopet srečava nekaj nad 5.000 metri. Še nekaj zavojev in ustavim se na obračališču ratraka, kraju kjer sem pričel današnji vzpon. Počivam. Že ob zadnjih zavojih sem čutil, da mi noge odpovedujejo, tu pa me sploh nočejo več držati. Pred mano je še cca. 1.200 v/m spusta po stezi ratraka.

Morda bo kdo pomislil: vau, kakšna »idealka«- no, pa ni ravno tako. Ratraki zadaj nimajo gladilke, ob vzponu / spustu pa z gosenicami pobočje dobesedno razrijejo. Ozka »špura« je ena sama velika ledena gruda pri grudi. Odločim se, da bom smučal ob stezi- kot so to počeli že pred mano. Strmina je še kar precejšnja, podlaga zelo različna (predvsem grudasto-ledena). Vsakih nekaj zavojev počivam. Pobočju ni ne konca ne kraja. Spodnji del strmine pokriva pršič, vozim precej lažje. Koncentracija popolnoma popusti, zato se dvakrat dobesedno povaljam v snegu. Z zadnjimi močmi pripeljem do sodčkov in se brez zaviranja samo še zrušim. Tresem se, noge so le ena sama pekoča bolečina.

Prihiti oskrbnik in še eden od fantov. Z mene odstranita opremo in mi pomagata na improviziran sedež. Trudita se okrog mene. Prineseta pijačo in aspirin. Spomnim se, da tekom vzpona in spusta nisem dal v usta ničesar, niti kapljice pijače. Dobesedno me je poganjal adrenalin, ki pa sedaj popušča. Kar »rola« se mi. Ni me sram priznati: V krčih silovito jokam. Dogodki »prihajajo za mano«. Ure lepote, a tudi trenutki neizmerne groze. Sanje, ki sem jih sanjal skoraj 22 let so uresničene! In to kako! Z vrha sem celo odsmučal!! Nepojmljivo! O tem še pred kratkim nisem upal niti sanjati (za to namero pred odhodom ni vedel skoraj nihče). Estetsko res ni bilo ne vem kaj, »naložil« sem si daleč preveč… a preživel sem. Osebno smučarsko znamko sem dvignil za cel kilometer!!! Vem, da je to tudi konec- višje ne bo šla.

Počasi prihajam k sebi. Iz sodčka pride Miha. Sestopil je pred mano. Peš je bil hitrejši kot jaz na smučeh. To sem celo predvidel. Gleda me, kod da sem priletel z Marsa. »Pa kaj je s tabo? Saj si čist gotov!?« Ja, bo že držalo… Čim prej morava v dolino. Ko se mi bodo noge ohladile (mišice in kite) ne bom več stopil nanje. Hitro pospravim stvari in že sva na poti v dolino. Z nama gre tudi oskrbnik. Danes ima smeno. Izredno prijeten človek, prava »dobričina«, kakršnih je le malo. Ves čas nama je konkretno pomagal, da ne omenjam meni. Z Mihatom mi pomagata, da pridem v dolino. Za naju preskrbi še prevoz do hotela in poslovimo se. HVALA Ti Hakim, ne bom Te pozabil! Ponovna vselitev v hotel, s sebe zvlečem premočeno obleko in… padec v posteljo. Opremo pustim nedotaknjeno.

Spanja ni in ni. Noge so en sam krč, tablete ne pomagajo. Ura je 6, ko zvoni budilka. Čaka naju povratek v Gruzijo. Noge so kot žareče oglje. Tavam po sobi in… stopim v lužo. Okrog nahrbtnika je prava poplava. Tudi pod obleko so lužice in to na parketu. Poskušam pobrisati. Mokre stvari bašem v vrečke, vse skupaj pa v transportno torbo. Ne gre vse noter. Ponovno vse ven, poskušam nekoliko zložiti, ponovno noter in končno mi uspe vrečo zapreti. Zajtrk in formalnosti odjave. Nastja (predstavnica agencije) nama izroči še neke papirje potrebne za prestop meje ob čestitkah pa še potrdilo o osvojenem vrhu. Hvala za vse! Poslovimo se. Avta še ni, zato v avli na hitro napišem sporočilo o osvojitvi vrha. Hitim. Pošljem ga že iz avta, medtem ko šofer naklada prtljago. (Zato ni bilo poslano kot skrita kopija, dve skupini pa ga sploh nista prejeli. SE OPRAVIČUJEM!) Prtljage imam tokrat nekoliko manj. Nekaj kosov perila in opreme bo ostalo tukaj. Med njimi tudi smuči. Že predhodno je bilo načrtovano, da bodo imele le enosmerno vozovnico. Veliko so dale skozi, to pa je bil njihov veličastni zaključek.

Smo že na poti. Miha je našel drugega šoferja, zato nisva klicala »zgube«, ki naju je pripeljal sem. Tip je »skuliran«, pa še cena je nekoliko ugodnejša. Vračamo se po isti poti, kot sva prispela sem. Oziroma ne: Mimo nekaterih mest gremo po obvoznicah in ne skozi center, kot smo potovali sem. Do Vladikavkaza je videti vse v redu, tam pa se začne… Dogovorjeni smo, da naju zapelje do centralne atobusne postaje (tam naj bi bilo najlaže dobiti prevoz za naprej). Slučajno veva kje je (neposredno ob vpadnici v mesto, označena z velikim napisom), šofer pa mirno pelje naprej proti centru. »Ali ne gremo na centralno avtobusno postajo?« »Da…« »Pa sploh veš, kje je?« »Ne…« Da dol padeš! Poskušava mu dopovedati kje je, da smo šli že mimo, pa nama ne verjame. Ustavi in sprašuje ob cesti. Kar za glavo se drživa. Vendarle obrne in končno prispemo na cilj.

Čaka naju še eno zahtevno opravilo- iskanje prevoza preko meje. Kup taksistov (ki je specializiran za relcijo Vladikavkaz – Tbilisi), se prične puliti za naju. Miha se bori za ceno. Eden od taksistov se počuti kot »zmagovalec« in naju že vleče proti avtu. Zložimo opremo v avto. Hitro se izkaže, da ne bova potovala sama (kot je bilo za to ceno dogovorjeno), ampak čaka še nekoga. »Koliko časa?« »Kmalu…« Minute se vlečejo. Mihatu popuščajo živci. »Tako nismo bili dogovorjeni.« Medtem ko čuvam prtljago, išče nov avto- in ga tudi najde. Prelagava. Šofer nori: »Tako ne gre! To je moj prijatelj! Tega se ne dela! Dogovorili smo se! Za 500 rubljev znižam ceno.« Tudi Miha znori: »Tako se nismo dogovorili in če bi bil to res tvoj prijatelj, ti ne bi »speljal« posla! Ti prijateljev sploh nimaš! Odj…!!! Oprema je preložena, odpeljemo. Ustavimo se še na črpalki, ko šofer postane sumljiv. Kar naprej na telefonu, visoki toni, kolikor ga uspeva razumeti, pa imava (pre)veliki torbi(?). Ugotoviva, da bi rad naložil še dva, tudi z velikima torbama, vendar ju zaradi naju ne more. Po nekaj »krogih« po mestu zopet pristanemo na začetku. Prvi taksist je nekoliko prijaznejši. Vrneva se k njemu. Napaka! Ugotoviva, da bo poleg naju naložil še dva človeka, cena pa bo ostala nespremenjena. Miha preklinja in obžaluje, da zjutraj nisva poklicala šoferja, ki naju je pred dnevi izpod Kazbeka pripeljal do sem. Kar je, je! Še dobro, da nimam več smuči! Peljemo se proti meji. V avtu je pestra zasedba nacij. Ob vozniku Rusu še Čečen, Gruzijec in dva Slovenca. Stiskamo se, del prtljage imamo v naročju. Voznik živčen kot le malokdo. Vse ga moti. Približujemo se meji. Me prav zanima kako bo ob izstopu iz Rusije. Potni list je pripravljen, v njem pa šop papirjev. Izgleda, kot bi v rokah držal fascikel.

Razen zapleta z avtobusom, ki je obnemogel v vrsti pred prehodom in smo potrebovali kar nekaj časa da smo ga obvozil (da ne pišem, kakšneje počel šofer), je prehod minil hitro. Peljemo se proti Gruzijski strani, z Mihatom pa strmiva: Za vstop v Rusijo čaka (poleg kamionov), tudi dolga kolona osebnih vozil. Delno so zablokirala tudi naš vozni pas. Potniki stojijo na cesti, nekateri iščejo senco. Veliko je majhnih otrok. »Koliko časa bodo pa tile potrebovali za prehod meje?« »Kakšnih 10 ur.« Samo spogledujeva se in šele sedaj v polnosti dojemava, kakšno srečo sva imela pri vstopu midva. Miha mi pove, da mu je ruski vodnik povedal, da so njegovi klienti pred nekaj dnevi na tem mejnem prehodu čakali 8 ur. »In koliko časa bo potrebovala nepregledna kolona tovornjakov?« »Kakšnih 10 dni. Usran posel.« Se strinjam! Nepojmljivo!

Končno sva zopet v Stepandsmindi (pod Kazbekom). Miha je odločen za še en poskus osvojitve vrha. Jaz verjetno ne bom šel. Čeprav je na razpolago še nekaj rezervnih dni, mi noge tega ne dovolijo- pa tudi nobene želje nimam. Kazbek je bil zame bolj aklimatizacijski cilj in je svojo nalogo odlično opravil. Saj bi bilo lepo, če bi ga osvojil, a če pomislim na gaženje do koče in kočo, ki to sploh ni. Ne HVALA! Guesthouse, kjer sva že dvakrat dobila prenočišče je tokrat poln. Lastnik pokliče prijatelja. On ima še prosto. »Kje pa je to?« »Ne daleč od tu. Na drugi strani reke. Samo kilometer stran.« Kar tema se mi dela. S takšnimi nogami in tovorom ne bom prišel tja. Lastnik pride po naju. Po »vselitvi« se odpraviva nekaj pojest in po nakupih. Ob vračanju dokončno ugotovim, da zame gora ni dosegljiva. Z desnim kolenom nekaj ni v redu, mišice pečejo, po nogah imam rane. Preveriva še zadnjo vremensko napoved. Vedno je enaka- padavine.

Pred zajtrkom Miha ureja še zadnje detalje. Posodim mu baterijske vložke. »Potrebuješ še kaj?« »Ja srečo- z vremenom in razpokami.« Ja, vem… Po zajtrku se posloviva. SREČNO! Tu se skupna pot najine odprave končuje. Z avtom se odpelje na goro, jaz pa se lotim urejanja opreme. Predvsem poskušam posušiti obleko. V nekaj urah mi uspe. Ponovno pakiram, še rezervacija hosta in ob 12h odšepam v »center«, na postajališče maršrutk. Vračam se v Tbilisi. Skoraj dve uri traja, da se kombi napolni, v tem času se razdivja neviha. Gora že prej ni bila vidna, sedaj pa je dobesedno zavita v temo. Tema je tudi v dolini. Prižgejo se svetilke javne razsvetljave. Ne upam misliti, kako pere Mihata in to še preden je dosegel ledenik. Kar stresa me. Ko se v dežju vozimo proti prelazu, pogledam nazaj: Kot bi pogledal v noč. Na prelazu naletavajo posamezne snežinke, po spustu v dolino pa nas končno pričaka sonček. V treh urah in pol prispemo v Tbilisi. Šok! Temperatura: 31°C. No, sedaj pa imam!

Od mene že lije, ko se na postaji usedem v taksi. Ko taksistu povem naslov pričakujem, da se bova odpeljala. Toda ne: Taksist stopi iz avta in prične druge spraševati, kje je ta ulica. Saj ne morem verjeti! Pa kaj je s temi ljudmi? Naj gredo raje ceste pometat!! Ko se vrne, mu še vedno ni jasno. V več jezikih mu poskušam razložiti, kje to je (center mesta, v bližini parka, opere, hotela Marriot…) pa mu še vedno ni jasno. Sploh ne ve, kje je ulica! Odpeljeva in dobesedno delava kroge. Sprašuje, obrača… K sreči vsaj preklinja ne. Prideva na naslov. Hostla s tem imenom ni. Taksist se trudi, meni nič jasno. Najdeva ga s težavo, naslov je pravi, a zelo slabo je označen. No, vsaj notri je nekoliko bolje. Vselitev, nato pa »iskanje hrane«. V hostlu mi prijazno odstopijo zemljevid in označijo nekatere interesantne točke. Odpravim se na sprehod po mestu. Vstopim v prvo restavracijo. Kot običajno na jedilniku poleg njihove pisave piše tudi v nam razumljivi pisavi. To pa je tudi vse. Nobenega opisa za posamezno jed. Jedi naročim s pomočjo natakarice. S pijačo nimam takšnih težav- naključno rdeče vino s seznama. V miru pojem in popijem, ko pa stopim na ulico pa… saj to ne more biti res! Silovit veter. Reklamne table, prah, smeti, itd. letijo po zraku. Pripravlja se k nevihti. Pa kaj me to vreme zasleduje?? Poskušam hiteti in res mi uspe priti domov suh (a s peskom v očeh). V posteljo me spremljajo bliski in grmenje. Z izjemo nekaj težav z nogami se dobro počutim (obraz se počasi že celi) in veselim se še teh nekaj dni, ko se bom sproščeno potepal po Tbilisiju in Gruziji. Več pa v naslednjem (morda že zadnjem) javljanju- odvisno od časa.

Do takrat pa sem vam naložil cel kup »domačega branja«, zato naj bo za sedaj dovolj.

Lep pozdrav v domače kraje,

Tomaž

 




0 (Bodi prvi!)
Oceni članek

Povezani članki
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Žužemberk!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Suhokranjske poti
Številka: 65
Izšla: 10.04.2017
Poglej Pdf
Koledar dogodkov Preglej vse
April 24 25 26 27 28 29 30 1 2 3
24.04.2017
Danes ni dogodkov.
29.04.201 | Družabni dogodki
POMLADANSKI POHOD
30.04.2017 | Družabni dogodki
Vabilo na blagoslov konj na Plešivico
29.04.201 | Družabni dogodki
POMLADANSKI POHOD
30.04.2017 | Družabni dogodki
Vabilo na blagoslov konj na Plešivico

Bodite prvi pri oddaji mnenja.