Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sreda, 07.12.2016

jasno
Popoldne bo pretežno jasno, le v Prekmurju se bo zadrževala megla. Najvišje dnevne temperature bodo od 3 do 8, na Primorskem do 12, v krajih z meglo okoli -3 stopinje C.
-5°C | 5°C
četrtek, 08.12.2016
-3°C | 10°C
petek, 09.12.2016
-1°C | 10°C
sobota, 10.12.2016
0°C | 11°C
Opozorila
Torek, 6.12.2016 ob 16h
Dodatnega opozorila ni.
-5°C
5°C
jasno
Nahajaš se tukaj: Novice Intervju

NAŠ POGOVOR z g. Alojzem Iskro


TURIZEM, INTERVJU

| |
08.01.2015      21:23
A A

NAŠ POGOVOR z g. Alojzem Iskro


Alojz Iskra, rojen Zasavčan, mož, oče treh otrok, dedek, gradbinec in poslovnež je po čistem naključju prišel v Suho krajino . Je človek neizmernega optimizma, z neskončno idej, širokega nasmeha. Je zelo prijeten sogovornik, usmerjen v prihodnost, včasih celo s 'sanjskimi' ali preroškimi idejami.


Deli:

Alojz Iskra, rojen Zasavčan, mož, oče treh otrok, dedek, gradbinec in poslovnež je po čistem naključju prišel v Suho krajino . Očaran s pogledom na Julijske Alpe in Triglav od tu, iz Suhe krajine, iz Sel pri Ajdovcu je sklenil, da takoj kupi nekdanjo Murnovo kmetijo. Je človek neizmernega optimizma, z neskončno idej, širokega nasmeha. Je zelo prijeten sogovornik, usmerjen v prihodnost, včasih celo s 'sanjskimi' ali preroškimi idejami. Ničesar se ne ustraši in je pripravljen prijeti za vsako delo. V turizmu vidi kruh za mnoge domačine, ki bodo vzljubili svojo domačo pokrajino. Suha krajina je zanj še neizbrušen biser, pred katero je še svetla prihodnost. Vsekakor je Alojz Iskra vzljubil Suho krajino in ji je pripravljen dati še veliko svojega življenjskega optimizma.


Po rodu niste Suhokrajinčan, čeprav vas imajo za domačina?

Še nisem, čeprav zadnje čase ustvarjam in preživim veliko časa na tej lepi Ajdovški planoti. Všeč mi je sončna stran selanskega hriba in čudoviti sončni zahodi.

Ne vem, kako in kdaj postaneš domačin - ali takrat, ko se v tistem kraju rodiš, pa čeprav v mladosti odideš drugam, ali ko prideš v kraj in tam delaš in živiš. Karkoli je že pravilno, sam poskušam povsod delati čim boljše in ustvarjati dobre odnose z ljudmi. Včasih mi to uspe, spet drugič pa ne. Takšno je življenje. Popolnost je redka. Želim si, da bi ljudje imeli več časa drug za drugega in se bolje poznali. Tako pa vsak dan bolj hitimo in se med seboj manj in manj poznamo. Tudi domačini.

 

Kdaj in kako ste se srečali s Suho krajino?

Prvič sem bil v Suhi krajini v osnovni šoli. Ostala mi je slika plavža na Dvoru in reka Krka. Potem sem se peljal samo skozi, ali na morje ali ob nedeljah kopat v Dolenjske Toplice. Nekaj časa je bila popularna cesta od Dvora do Broda na Kolpi. Takrat nisem znal opazovati, takrat je bila pomembna samo hitrost in lepi ovinki.

Moja najlepša slika je pogled z » Martinovega » mostu na lehnjakove slapove reke Krke in grad Žužemberk. Suhokrajinski vinogradi so drugačni in so nekaj posebnega . Gozdovi, travniki, pašniki na blagih hribih. Najlepši pa je seveda pogled  ob jasnem dnevu s selanskega hriba. Hribi, ki se razprostirajo, vse dokler se pogled na koncu ne ustavi na Triglavu. Seveda se vidi tudi žužemberški grad. Večkrat se pohvalim svojim prijateljem na Gorenjskem, da vidim Triglav iz Suhe krajine bolje kot oni, ki so blizu.

 

Kaj vas je še posebnega pritegnilo, da ste se odločili investirati v to malo vasico?

Nikoli prej nisem bil na Ajdovški planoti. V študentskih letih je bila zanimiva Evropa in Amerika. Malo je manjkalo, pa bi ostal v Kanadi. V obdobju, ko sem bil zastopnik nemške firme za področje nekdanje (ex) Jugoslavije, sem dodobra spoznal tudi Slovenijo. Povsod je lepo. Seveda, vsak narod pravi, da je njihova dežela  najlepša. Povsod je lepo, doma je najlepše.

Tudi meni je všeč francoska Provansa in italijanska Toscana, lepa je tudi dolina Loare. In če se sedaj ozrem nazaj domov, ja seveda je  najlepša Dolenjska, pa dolina reke Krke. Le preveč slovenska imena imajo in mi jih poznamo. Za nas, ki tu živimo, so pač čisto vsakdanja in nič posebnega. Če kdo pove, da je preživel teden dni lepih počitnic v Provansi, je pri sosedih že zavist. Tisti, ki pa pove, da je bil teden dni na Koroškem, pa to itak ne šteje. Tako je to pri nas!

Za Sela pri Ajdovcu sem se odločil, ko sem to vasico prvič obiskal neko lepo nedeljsko popoldne. Prodajalka kmetije mi je ponudila kavo » s pogledom na Triglav« in odločitev je bila takoj sprejeta. Zavedal sem se, da pot ne bo hitra ne lahka. Izziv je bil zelo velik. Lažje je delati v turizmu na Bledu ali Portorožu, kjer je komunalna in turistična infrastruktura že narejena, kot v neki nepoznani Suhi krajini, oziroma na Ajdovški planoti, na Selih pri Ajdovcu. Odločitev je bila zato še bolj adrenalinska. 

Kaj je bil največji izziv?

Kmetija pri Murnu je na izredno lepi lokaciji, nedaleč od zelene reke Krke,blizu tisočletnega gradu, nad vinogradi Boršta, na nadmorski višini 500 m. Skoraj je na sredini tako Slovenije, kot šestih občin Trebnje, Mirna Peč, Novo mesto, Straža, Dolenjske Toplice in Žužemberk.

Vendar je Ajdovška planota brez vode in z zelo slabimi cestnimi povezavami. Cesta nas je obšla že drugič, prvič v letu 1880. Turizem v teh krajih še ni predstavljal vodilne gospodarske panoge. Kmetija je bila v zelo slabi kondiciji, saj se je prodajala že nekaj časa.  Največji izziv je bil v tem, kako uspeti v teh pogojih, kar je nekaj podobnega kot povezati Blejsko in Bohinjsko jezero v eno.

Na Selih pri Ajdovcu ste zgradili neverjetni objekt in prinesli življenje. Kako so vas sprejeli sosedje?

Projekt je v začetni fazi in veliko stvari še ni narejenih. Sprejetje prostorskega načrta je iz obljubljenega leta 2009 prešlo v polovico leta 2014. Upoštevati je potrebno tudi kulturno dediščino. Na parkirišču imamo nekakšen »eifilov stolp« - elektro-kovinski daljnovodni drog, za katerega upam, da bo kmalu odstranjen in bo ostal kot legenda. Zavedam se, da ne gre vedno vse tako, kot si človek želi, vendar veljati mora optimizem. 

Sosedje so nas sprejeli po »vzorcu« prejšnjih lastnikov in kar nekaj časa je minilo, da smo se spoprijateljili. Verjamem, da bo še nekaj časa potrebnega, da bomo vsi skupaj spoznali, da je turizem dobra gospodarska panoga. In ko bodo tudi rezultati, bo tudi razumevanje še boljše. Tudi moja pričakovanja niso bila velika, saj prihajam iz Ljubljane, kjer so me odvadili dobrososedskega sodelovanja in jutranjega pozdrava. Vendar mi je optimizem ostal od otroštva. Delo vedno združuje, saj smo v otroštvu v majhni vasici zgradili vodovod, razsvetljavo, igrišče, asfaltirali cesto… V Ljubljani teh lepih druženj ni. Na podeželju se ta lepa navada tudi počasi izgublja. Vendar sem danes vesel, ko opažam, da se mladi zanimajo in želijo sodelovati.                                                            

Lani ste uspešno organizirali srečanje vasi z imeni Sela, Selo, Selce. Kaj je bilo pri organizaciji največji izziv?

Organizacija 17. srečanja SELO SELA SELE je bil neponovljiv dogodek. Čisto po naključju, bolj v šali kot zares, smo se prijavili za organizacijo in še to potem, ko je večja vas odpovedala organizacijo. Gospodarska kriza in s tem odpoved donacij je zelo oklestila nabor možnih organizatorjev. Nismo si celo upali na glas povedati, koliko prebivalcev imajo Sela pri Ajdovcu.

Naša trma in zagnanost ter pomoč posameznikov z Ajdovške planote, Občine Žužemberk, TD Suha krajina, Ajdovških gasilcev, farme Hočevar, KGD Krajnški, DKŽ Suha krajina-Žužemberk, FS in ostalih, upam, da nisem koga izpustil, vsem še enkrat zahvaljujem za sodelovanje in pomoč, smo za več kot 1200 obiskovalcev iz vse Slovenije ter predstavnikov sosednjih držav, pripravili lepo srečanje. Večina jih še nikoli ni bila v Suhi krajini, bili pa so izredno lepo presenečeni. Na selanskem hribu je bila v tem dnevu organizirana tudi konjeniška predstava, grajski sprejem in predstava na gradu, ki je naredila dogodek še lepši. Odmevi s srečanja so bili veliki in pozitivni in to nam je vlilo še dodaten zagon.

Največji izziv pri organizaciji je bila logistika, saj je bilo potrebno sprejeti in parkirati kar nekaj avtobusov. To je bil tudi dan, ko je na Sela pri Ajdovcu, na domačijo pripeljal prvi avtobus.

V letošnjem letu ste na VeSeli vasi, izjemno lepo ste poimenovali vašo domačijo, začeli izvajati razne prireditve. Kakšni so prvi vaši občutki?

Ime projekta »VeSela vas« izvira iz našega osnovnega cilja » naša vas bo vesela«. Dodali smo samo »Ve«, saj Sela že imamo. V turizmu se ne bomo spustili v tekmovanje z velikimi turističnimi podjetji, s hoteli z visokimi stropi in marmornatimi tlemi. Naš temeljni moto je »zdrav duh v zdravem telesu« in to na najbolj preprost ter enostaven način, s poudarkom na osebnostnem pristopu. Gosta želimo toplo sprejeti, ga namestiti v enostavnih hribovskih sobah, v prihodnje tudi v brunaricah, ga peš in s kolesom voditi po Suhi krajini, ga na reki Krki naučiti čolnarjenja in raftanja, ga na konjskih hrbtih naučiti gledati »zviška«, mu pokazati 'Krajnško' zidanico in ga seveda popeljati po dolenjskih, kočevskih, belokranjskih hribih.

Za domače goste bomo organizirali prireditve različnih zvrsti. Najbolj si želimo utrditi pohodništvo. Tudi v letu 2015 bomo na praznik, na dan državnosti, organizirali pohod na Sela pri Ajdovcu iz šestih občin, iz občne Trebnje, Mirna Peč, Novo mesto, Straža, Dolenjske Toplice in Žužemberk. Upam na številčnejšo udeležbo, saj dvakrat zapored ne more biti toliko dežja.

V maju leta 2015 se dogovarjamo za »Petkovo Pumpo« z DJ Boštjanom, gostili bomo slikarje Slovenske izseljeniške Matice, organizirali bomo tekmo za konjeništvo, pripravili kmečke igre, tudi kakšna veselica ne bo manjkala in še in še… Kulturne dogodke bomo še bolj poudarili. Letošnji »Praznik kruha, vina in knjige« z Ivanko Mestnik ter  »dneva poezije« in predstavitev pesniške zbirke 'Čas zrelih trav' Magde Kastelic Hočevar bomo nadgradili z novimi umetniškimi gosti. 

Načrtujete še nadaljnji razvoj VeSele vasi. A nam zaupate del vaših načrtov?

Seveda načrtujemo in se pripravljamo za nadaljnji razvoj. Zavedamo se, da časi za investicije niso pravi. Tudi financiranje je nemogoče. Slovenske banke so namenjene kreditirati samo 'ta boljše'. Vendar v trenutku, ko ni novih ciljev, sledi stagnacija. Zato imamo pripravljenih več projektov za nadaljevanje. Prvi je dokončanje še neobnovljenih starejših objektov na  posestvu, hkrati vodimo postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja za 9 apartmajskih objektov in 8 brunaric, narejenih iz avtohtonih materialov, kot sta kamen in les. Drugi projekt je »nova- stara« kašča, v kateri bo mini spa (sauna, jakkuzzi, sprostilna soba, masaža). Tretji projekt je 'bajer' (kal ali luža) na vrhu hriba.

Vendar brez strateškega partnerja hitrega razvoja ne bo. Zato poskušamo na več načinov sedaj povabiti nove soinvestitorje. Iščemo tudi partnerja za ekološko kmetovanje, saj sami vsega ne zmoremo, ker želimo povečati in posodobiti pridelavo in predelavo za potrebe turizma. Idej in volje je dovolj, jaz komaj čakam, da se recesija konča in se začne novo obdobje gospodarske rasti tudi v Sloveniji. Veliko tudi pričakujem od novega obdobja evropske perspektive 2014-2020. Upam, da bomo »Krajnški« le uspeli pripeljati še kakšen EUR v to našo deželo.

Se je podoba Suhe krajine, odkar ste z njo bolj povezani, kaj spremenila?

Suha krajina se spreminja. Ker jo vsak dan bolj poznam, sem do tega toliko bolj kritičen. Nisem zadovoljen, da se zaradi bližnje preteklosti kaznuje neko področje in se ga zapostavlja v takšni meri, da nekateri kraji še nimajo vode, ceste … Turistična infrastruktura je še na samem začetku. Od države moramo zahtevati, da nam vsaj delno vrne, kar je bilo v prejšnjem obdobju zadržano in to tako, kot zahteva evropska politika, z večjim vlaganjem v slabše razvite dele države, da bodo le-ti hitreje dosegli enake možnosti.

Osebno pa menim, da nobena politika ne bo in ne bi smela zaustaviti razvoja Suhe krajine. Tisočletje je že žužemberški grad simbol in dokaz, da je bilo tudi v teh krajih že bolje. Naj bo to naš vzgled in simbol za dobre spremembe.

Sedaj, ko Suho krajino že kar dobro poznate, a nam zaupajte, v čem je njena prednost?

Prednost Suhe krajine je definitivno v njeni krajinski lepoti. Seveda je kulturna dediščina izjemna, tudi zgodovina teh krajev je bogata. Veliko te lepote in pozitivne energije še ni predstavljene niti v Sloveniji, kaj šele širše. Res je, da smo šele precej na začetku, vendar je to velika priložnost. Globalizacija nas vse bolj potiska v središče Evrope. Tudi turizem gre v to smer. Slovenija je podobna Švici, vendar je zaradi »uspešne«  politike veliko cenejša od nje. Tudi strah počasi izginja, tako da imamo za naprej dobro priložnost. Le začeti moramo trdo in predrzno delati in se v tem poslu seveda povezovati. Ni potrebno graditi velikih hotelov za množičen turizem. Naša zgodba je interaktivni turizem z manjšimi skupinami tujih turistov, s poudarkom na posamezniku, ob čudoviti naravi, izjemni kulturni dediščini in etnologiji. Izkoristimo to, kar imamo in nadomestimo manjkajoče z dobro organizacijo ter osebnim pristopom. To sedaj svet potrebuje! 

Ali ima potem Suha krajina tudi priložnosti?

Normalno je, da jih ima. Samo od nas samih je odvisno, kdaj bo spet prišel čas Suhe krajine. Ne smemo dovoliti, da nas odrinejo na stran, kot je to bilo v bližnji preteklosti, najprej 1880 in nato 1950.  Zelena reka Krka in žužemberški grad naj bosta os našega turizma, ki bosta povezovala vsakega, še tako majhnega posameznika v celoto. Menim, da je slogan I FEEL SLOVENIA (Slovenijo čutim) dober in da moramo na enako temo sami dodati tudi svojega.

Kaj bi želeli sporočiti Suhi krajini in njenim prebivalcem?

Da se vsi bolje spoznamo in  poskušamo v sočloveku videti in vedeti le boljše lastnosti. Ne iščimo slabosti. Zaupajmo drug v drugega in si pomagajmo.  Vse je odvisno samo od nas samih in vse je v naših »rokah«. Ne čakajmo, da bo kdo prišel iz Ljubljane in nam kaj prinesel, ker tega ne bo! Ideje, ki jih  imamo, enostavno realizirajmo. Zaupajmo vase!!!

Krajnčanom bi zaželel še več sožitja. Samo skupaj lahko gremo uspešno naprej!

Iskrena hvala za prijeten razgovor in razdanega polno optimizma!

Zahvaljujem se tudi Suhokranjskim potem, da sem lahko vsem povedati svoje misli, na VeSeli vasi pa ste vsi bralci in bralke ter tudi vsi ostali zmeraj dobrodošli.

Ker pa je december, vsem želim VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE TER  SREČNO, ZDRAVO IN POGUMNO NOVO LETO 2015.

VladiMir

Suhokranjske poti, zima, 2014                                                                                                                             



Povezani članki
0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Žužemberk!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!