Kaj si želel postati kot otrok?
V drugem razredu sem se odločil, da bom postal predsednik države in zamenjal Tita ... (smeh). Naj pojasnim. Takrat sem ga namreč videl tudi v živo, saj so v Ljubečni odpirali cesto in je prišel. Ko sem ga opazoval, sem si mislil, da ima najboljšo službo na svetu in da bom nekoč tudi jaz opravljal to delo.
Kako se spominjaš svojega prvega vkrcavanja na ladjo, kjer si preživel pol leta?
Spomnim se, da nas je takrat v odpravi bilo sedem, eden od nas je že imel za sabo izkušnjo dela na tovorni ladji. Vkrcali smo se v Casablanci v Maroku. Povsod gneča, veliko avtomobilov, hupanja, ljudi, skratka kaos glede na to, da je zame bilo to prvo večje mesto, ki sem ga do takrat obiskal. Pluli smo torej iz Maroka v Francijo in od tam v Italijo, kjer sem na ladji prvič videl slepe potnike. Bili so trije črnci, pribežniki iz Afrike. Splošna plovba, za katero sem delal, je imela linijo Evropa–Afrika, tako da smo te pribežnike preko te linije odpeljali nazaj v Afriko. Zdaj so zadeve še bolj zapletene. Poznam primer, ko so se slepi potniki namerno samopoškodovali z britvicami in ko so jih zaposleni na ladji predali oblastem, so na koncu zaprli le-te namesto pribežnikov. Trajalo je nekaj mesecev, da so se preko konzulata zadeve uredile.
Na švicarski tovorni ladji si od leta 2011. Koliko vas je pravzaprav zaposlenih?
Na ladji sva dva kapitana oziroma poveljnika, ki se približno na vsake štiri do pet mesecev zamenjava. Všeč mi je, da se za termine zamenjav lahko sama dogovoriva in si greva na roko. Vedno sem na isti ladji. Skupaj nas je sedemnajst. Vsi se sporazumevamo angleško. Smo štirje Evropejci, ostali so Filipinci. Z njimi ne morem imeti nekega prijateljskega odnosa, saj sem kapitan in nisem niti v sindikatu delavcev. Med seboj pa se odlično razumemo. Filipinci so mirni, ne pijejo veliko alkohola, obožujejo karaoke, čeprav nimajo posluha za petje. Moram reči, da res nimam težav z njimi. Tudi glavni kuhar je Filipinec in če ne bi zagotovil pravo dnevno količino riža, bi se verjetno na ladji izvedel upor. To z rižem je ena najpomembnejših zadev.
Kot poveljnik si odgovoren za vse. Kakšen je odnos do lastnika ladje in najemnika ladje? Kako poteka tvoje delo na 190-metrski ladji?
Sam zastopam lastnika ladje, ki je tudi moj delodajalec, s katerim podpišem pogodbo za določeno obdobje. Mesečno mi nakazuje plačo. Ladjar je odgovoren za vzdrževanje ladje, okoli trideset spričeval, ki morajo biti tehnično dovršena, prav tako skrbi za nabavo hrane in razna olja za nemotene delovanje ladje. Najemnik ladje pa mi daje tako imenovane »zaposlitve«, kje in kdaj bomo kaj prevzeli, torej naložili, oddali. Seveda je to tudi odvisno od tega, kje se nahajamo, koliko imamo goriva, tako da če naloge ne morem sprejeti, jo tudi lahko zavrnem, seveda argumentirano. Včasih imam več zaposlitev naenkrat. Za vsako pa so potrebni temeljiti izračuni – od goriva, hrane, dovoljene višine ugreza tovora itd. Ogromno je računanja. Delo je razdeljeno na tisto, kar se dogaja v strojnici, kjer imam glavnega upravitelja stroja, ki mi poroča, in na častnike na palubi. Ti vsake štiri ure zamenjajo stražo. Tretji častnik straži vedno od 8. do 12. ure, drugi častnik od 12. do 16. ure in tretji, najbolj izkušeni, od 16. do 20. ure. Moj delovni dan se začne okoli 7. ure, ko spijem kavo, preverim hitrost ladje, se pogovorim s prvim oficirjem, pojem zajtrk, se preoblečem v delovno obleko in preverim zadeve v strojnici. Sledi delo v pisarni. Preverim maile, če jih ni, vem, da sta sobota in nedelja (smeh). Sledi kosilo. Malo počitka, potem pa pisanje poročil. Sam nabavljam tudi hrano in razne priboljške, prav tako tudi obračunavam plače zaposlenih. Javljati se moram delodajalcu kot tudi najemniku, saj obema pišem tudi dnevna poročila glede vsega, kar je povezano z ladjo. Zavedati se je treba, da je ladja plačana po tem, koliko tovora pripelje. Zadovoljiti je treba tako ladjarja kot tudi najemnika in predvsem paziti, da se ne povzročajo dodatni stroški.
Katere so največje nevarnosti, ki se lahko zgodijo?
Najnevarnejša je ta, da prideš v območje orkana. Oko orkana ima premer cca 50 milj, v celoti pa je lahko velik v premeru tudi do 300 milj. Orkan vrišeš na zemljevid in natančno izračunaš, kje in kako se mu lahko izmikaš, da ne trčiš vanj. Nevarnost lahko povzročajo slepi potniki, kot sem povedal na primeru že prej. Posebna nevarnost je lahko tudi pri točenju goriva. Treba je poskrbeti najprej za varnost in narediti plan. Velikokrat se ubadamo tudi z birokracijo. Točenje goriva lahko poteka do deset ur, kadar točimo na primer 900 ton goriva. Posebno pozornost je treba nameniti privezu in spremljati, da nam v gorivo ne dovajajo zraka in nas tako prelisičijo. Skratka, polno je takšnih in drugačnih nevarnosti. Tudi pirati so eni izmed njih, vendar naša ladja ne pluje skozi Sueški prekop. Pirati enostavno napadejo z brzostrelkami in lahko zasedejo ladjo. Na ladji imamo privezane vodne »topove«, s katerimi se lahko branimo. Naša ladja pluje 13 milj, kar pomeni 26 km/h, njihova pa enkrat več.
Glede na to, da pluješ po odprtem morju, kaj storiš, če kdo na ladji resno zboli?
Drugi častnik je zadolžen za bolnišnico na ladji, kjer imamo tudi zdravila. Če lahko sam reši situacijo, stori to omenjeni častnik, če ne, storim to jaz in dam bolnemu antibiotik. Če še sam nisem prepričan, kaj storiti, se povežem z medico centrom za pomoč mornarjem, da nam oni svetujejo, kaj storiti. Če smo blizu pristanišča, pošljem bolnika na pregled. Najpomembneje je, da je vse sterilno, zlasti pri odprtih ranah. Sam sem imel že izkušnjo tudi s tem, da sem moral odprto rano zašiti, saj se je oseba poškodovala z rezilom. In tudi to sem nekako uredil. Lahko povem, da moramo na ladji izvajati tudi različne vaje, kot na primer vajo reševanja, vajo človeka v morju, vajo za zapuščanje ladje in še veliko drugih.
Bil si že na vseh kontinentih tega sveta. Kje ti je bilo najbolj všeč in koliko časa si povprečno na odprtem morju?
Všeč sta mi Nova Zelandija in Kanada, še posebej Vancouver. Tam bi lahko kar živel. Povprečno sem do dveh tednov, najdlje pa sem bil na odprtem morju brez postanka 35 dni.
Kako sta se spoznala z ženo Tatjano?
Kar nekajkrat sva se srečala, preden sva postala par. Bil sem Alenkin sošolec (Tatjanina sestra) in imela sva skupne prijatelje. Eden od njih je organiziral jadranje, sam se ga nisem mogel udeležiti, saj sem bil na ladji, sta pa dve prazni mesti zasedli Alenka in Tatjana. Potem je eden od kolegov organiziral novoletno zabavo za vse, ki so bili na jadranju, in mojo malenkost. Ta kolega je bil kasneje moja poročna priča. Čez nekaj časa sem kolegu pomagal pri selitvi v novo stanovanje in posledično je sledila zabava tudi ob tem dogodku. Tam je bila tudi Tatjana in ker je imela še eno vstopnico za koncert Oliverja Dragojevića, me je povabila – seveda sem privolil. In tako se je začela najina zgodba. V začetku decembra bi se moral vkrcati na ladjo, vendar je prišlo nekaj vmes, zato sem se vrnil v Portorož. Tatjana je takrat zanosila. Če bi se vkrcal na ladjo, vprašanje, če bi ostala skupaj.
Kako poteka vsakdanje življenje, ko si z doma in ko se vrneš?
Kakšnih deset dni pred odhodom zna biti stresno ter tudi prve dni prihoda na ladjo in potem domov. Obema z ženo se spremeni ritem in spet se morava na novo usklajevati. Tatjana ima svoj ritem in skrbi za vse, kadar me ni. Veliko nam pomaga tudi babica. Ko se vrnem, prevzamem opravila, kot so kuhanje, pospravljanje, ukvarjanje z otroki in podobne zadeve, žena pa se odpočije. Starejša sinova sta zelo aktivna, saj imata različne dejavnosti tudi po pouku.
Vaju je strah, ko sta nekaj mesecev ločena drug od drugega?
Moja žena ni neka paničarka in čez dan je tako zaposlena, da niti ne pomisli, da sem daleč stran. Oba sva takšna, da se ne obremenjujeva s temi zadevami, enostavno si rečeva, da bo vse v redu in tako tudi je. Nima smisla že vnaprej misliti na to, kaj se lahko zgodi in podobne zadeve. Gre za preprosto zaupanje, da je prav tako, kot je.
Kako to življenje dojemajo vajini otroci?
Najmlajši sin Jurij pravi, da atija ne pogreša, saj je bolj navezan na mamo. Starejši sin Val pa pogreša najine pogovore o informatiki in podobnih zadevah. Ko me ni, prevzame nadzor nad nerešljivimi računalniškimi problemi doma.
Kaj počnete, ko ste skupaj?
Se cartamo, gremo na izlete, na morje, bovling, v kino – vedno se kaj najde in nikoli nam ni dolgčas.
Imaš tudi poseben hobi, zakaj točno gre?
Že nekaj let se ukvarjam z astrologijo. Opravil sem že tečaj, razmišljam pa tudi o nadaljnjem izobraževanju na tem področju. Gre za zanimiva izračunavanja kroženja planetov in za vse, kar sodi zraven. Na podlagi tega je mogoče interpretirati rojstne karte glede na posameznikov značaj.
Bi si še enkrat izbral ta poklic?
Bi, zagotovo. Delo mi nudi materialno svobodo, ki ima sicer svojo ceno in velik davek, da nisem s svojo družino, kot bi sicer lahko bil, če to ne bi bila moja služba. Ob večerih, ko sem na odprtem morju, so čudoviti razgledi, in takrat resnično najdem svoj mir.
Spraševala
Urška Firer
