Irena Mrak, alpinistka in doktorica geografskih znanosti, sicer tudi načelnica Komisije za varstvo gorske narave, se je prijazno odzvala povabilu Odseka za varstvo narave in Planinskemu društvu Vrhnika, ki je organiziralo predavanje z namenom zbiranja prostovoljnih prispevkov za izgradnjo nove koče na Planini.
Alpinistka se nam je v torek 29. marca predstavila v Cankarjevem domu na Vrhniki in nam pripovedovala o alpinizmu na najvišjih vrhovih sveta ter mednje vtkala svoje življenjske izkušnje in dosežke. Na 23 alpinističnih odpravah ni le plezala, ampak se je lotevala problematike onesnaženosti himalajskih ledenikov, območij baznih taborov, saj je doseganje ohranjanja in varovanja visokogorske narave v domačih in tujih gorah eden od njenih dolgoročnih ciljev, ki zahtevajo veliko vztrajnega in dolgoletnega dela. Čez celotno predavanje se je kakor rdeča nit prepletala njena predanost strokovno raziskovalnemu delu na področju geografskih in geomorfoloških raziskav na alpinističnih odpravah v tujini in doma. Na svojih poteh je srečevala različne ljudi in spoznavala tako življenje in delo himalajskih nosačev, kot alpiniste različnih narodnosti in raziskovalce s katerimi je sodelovala pri raziskovalnemu delu v odpravah.
Z alpinizmom se je pričela ukvarjati po dvajsetem letu, ko je zaključevala študij na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na oddelku za geografijo. Poudarila je, da alpinist ne postaneš čez noč in da je mnenja, da je bolje, če se plezanja lotiš starejši, ker bolj racionalno sprejemaš odločitve, ki so v steni mnogokrat potrebne. Zelo zgodaj si je za cilj postavila doseganje osemtisočakov, za kar je potrebno "vložiti dolga leta dela, vsak dan, vsak vikend, prostega časa enostavno ni več, ker se vse prepleta v en cilj za katerega pričenjaš živeti in vztrajaš, tudi ko ni prijetno, ko pride mraz, ozebline, ko se zgodijo nepredvideni padci, ki so se na srečo vsi dobro končali," pravi predavateljica.
Njeni prvi vzponi so bili namenjeni pet in šesttisočakom v Andih (Chimborazo, 6268 m; Andi, Ekvador, junij 1996), kasneje so prišli na vrsto višji vrhovi in potem se "preizkusiš na sedemtisočaku, kot je Nošak,(7492 m, Hindukuš, Afganistan, avgust, 2003), ko te odnese in je čudovito."
Sledilo je gorovje Karakorum v Pakistanu, ki je njena prva ljubezen in tam je v juliju leta 2004 je kot članica sedemčlanske druge alpinistično smučarske odprave Univerze v Ljubljani, stala na vrhu Gašerbruma II, 8035 m.
Alpinistka je omenila tudi negativne vplive množičnega himalajskega turizma in onesnaženost območij za šotorjenje na višinah 3000 – 5000 m. En tak primer je ledenik Baltoro, kjer je med potjo v bazo opravljala meritve onesnaženosti, saj številne odprave, namenjene na okoliške vrhove, po odhodu v baznem taboru pustijo smeti (najdejo se tudi ostanki šotorov Induplati in ribje konzerve Delamaris). Sama je pri podiranju baznega tabora zelo stroga in se striktno drži pravila, da člani odprave vse počistijo, pospravijo in odnesejo s seboj v dolino.
Zanimivi so bili fotografski posnetki nosačev, njihovih skromnih oblačil in obutve, saj pomagajo članom odprave prinesti opremo do baznega tabora tudi v gumijastih škornjih in plastičnih čevljih za, naše razmere, skromen zaslužek (100 dolarjev na eno nošenje do baznega tabora), ki jim omogoča preživeti družino v dolini.
Kasneje se je alpinistka Irena Mrak odločila za žensko navezo s someščanko Tržičanko Mojco Švajger. Po začetnih usklajevanjih in tedenskemu skupnem plezanju, sta se avgusta 2007 povzpeli na predvrh Broad Peaka (8035 m, Karakorum, Pakistan). Do samega vrha Broad Peaka jima je zmanjkala ena ura hoje po grebenu oziroma 14 višinskih metrov, vendar sta se zaradi časa, ki sta ga potrebovali za varen sestop do baznega tabora, odločili za "vračanje v življenje, kar se je izkazalo za pravilno odločitev, saj je sledilo nenadno poslabšanje vremena," je zaključila predavateljica.
Leta 2011 sta se Irena Mrak in Mojca Švajger udeležili tretje himalajske odprave Univerze v Ljubljani na Nanga Parbat, ki je znan po doživetjih Tomaža Humarja. Bila je vodja odprave in usklajevanje dela je bilo zelo zahtevno, saj je bila odprava tudi raziskovalne narave (o prilagajanju človeka na velike nadmorske višine, o vplivu vremenskih pogojev na mehanske lastnosti plezalnih vrvi, o vplivih človeka na občutljivo visokogorsko okolje in pomenu gorskega turizma za razvoj province Gilgit - Baltis.) Irena Mrak je v navezi z Mojco Švajger poizkušala preplezati Messnerjevo sestopno smer iz leta 1978. Uspelo se jima je prebiti do roba Diamirske steno na višini 7597 m, nato pa sta se zaradi skalne prepreke odločili za sestop, pri katerem se je Mojci odlomila plošča ledeniškega ledu, da je zdrsnila 150 m in pristala na mehkem snegu. Spodneslo je tudi Ireno, ki je zaradi večje težnosti padla še niže in si poškodovala nogo s cepinom. Kljub večji rani na nogi sta postavili bivak in se naslednji dan vrnili v bazni tabor. Z najnujnejšo opremo in minimalno hrano (10 juh, 15 zavitkov kave in čaja, nekaj napolitank, 3 čokoladami, 40 dag sira, pol kg oreščkov in pol kg slanega peciva), sta preživeli v steni 9 dni. Plezali sta v alpskem slogu, kar pomeni plezanje brez dodatnega kisika, brez pomoči nosačev. "Vse je potrebno narediti z lastno energijo, kar zmanjša možnost uspeha (na 10%) , a s tem krepi vztrajnost in zrelost odločitev.. in v tem uživaš," je rekla alpinistka.
Predavateljica se je dotaknila tudi svojega poklicnega dela. Poleg raziskovalnega dela na posameznih odpravah je doma sodelovala pri uvajanju novih metod v geografiji. Ena teh je raziskava določitve starosti podora v Velikem vrhu nad dolino pod Košuto. Z geomorfološkimi analizami so dokazali, da je podor v Velikem vrhu nastal pred več kot 660 leti v času Beljaškega potresa, ki je povzročil tudi podor na Dobraču.
Na koncu pa je alpinistka spregovorila o odpravi na Makalu leta 2014, s ciljem ponovitve vzpona na vrh in izvedbo raziskav o vplivu višinskega okolja na človeka ter spremembe v poledenitvi ledenka med leti 1972 in 2014, Iz prikazanih fotografij je bilo tudi nam v dvorani jasno, da se je v dobrih štiridesetih letih jezik ledenika vidno stalil.
"Raziskave so potekale na višini 4800 m in po petih tednih so se odločili, da se vrnemo v dolino, pravi alpinistka, a naslednji dan sem brez vzroka nevarno zbolela.", je povedala Irena. Zaradi hitrega posredovanja helikopterja, ki ga je priklicala Mojca, so jo odpeljali v bolnišnico v Katmandu in po 24 urni negotovosti je Irenina močna narava in volja do življenja zmagala ter jo postopno vrnila nazaj v življenje. Morala je pričeti vse znova, saj je izgubila vid, konec leta 2014 pa ji je potekla še pogodba o zaposlitvi na Univerzi v Ljubljani, vendar trdoživa Irenina narava in vztrajnost dosegata nove skoraj čudežne cilje. Vid se ji je izboljšal in se ji še izboljšuje, v veliko pomoč ji je kontakt z nepalskimi zdravniki, pričela se je vračati tudi nazaj v gore, najprej na dvatisočake v domačem okolju, na njen priljubljeni Storžič, a njeni prihodnji cilji so tudi še osemtisočaki in najljubše pogorje Karakorum v Pakistanu.
¨Občutki, ko stojiš na vrhu, gledaš vrhove pod seboj in vidiš ukrivljeni horizont obzorja, so nepopisni," nam je Irena poizkušala pričarati doživetja z najvišjih točk sveta, kamor se znova vrača. Avgusta lani je v gorovju Karakorum osvojila Minglik Sar, 6050 m, tudi za letos že ima nove cilje. Vrača se tudi v pedagogiko, kot profesorica geografije na eni od naših visokih šol, odpirajo se ji nove poti sodelovanja na področju mednarodnih geografskih raziskav.
Predavateljica je pripovedovala svojo zgodbo s čutom za ljudi in naravo in odgovornim odnosom do sebe in do drugih ter napolnila dvorano s svetlobo in temo premaganih preizkušenj, s posnetkov na platnu pa je čez vse sijalo sonce za nas oddaljenih gorovij, visokih belih vrhov našega planeta. Verjetno ni bilo dvorani človeka, ki ne bi začutil večplastnost njenega cilja, izraženega v naslovu Živeti za gore.
Besedilo: Marija Dolinar
Foto: arhiv Irene Mrak in Milan Jerman
