Drugi pohod v marcu je Zimzelene popeljal na Pot v Zalo. Ime je prinašalo nekaj lepega, zanimivega, malo skrivnostnega. Veselili smo se ga!
Na dan pohoda nas je pozdravilo mrzlo, jasno jutro in obetalo nova, lepa doživetja. Hojo smo pričeli na vznožju Golega vrha in se spuščali po mogočnem jelovem gozdu, ki ga ni uničil ne žled, ne lubadar. Ogledali smo si številna mravljišča in se umikali manjšim močvaram, ki nastajajo na neprepustnih peščenjakih. Prehodili smo najvišji vrh Zale 899 m in razposajeno pregledali vse skrivnosti jase z gozdno kočo. Dva naša fanta sta izvabila iz lesenega ksilofona nekaj znanih melodij. Malo niže nas je čakala mahovnata medvedka Špela z nagajivim mladičem. Pogumno smo se postavili ob njiju za skupinsko fotografiranje, nato pa nadaljevali hojo do zadnjih obronkov gozda. Tam se nam je razširil panoramski razgled preko vsega Škofjeloškega hribovja do Julijcev, kjer je kraljeval Triglav, bleščeč v soncu. To je pogled, ki ti ostane za večno v spominu in se ga ne naveličaš. Odločili smo se za odmor, posedli po klopeh ob Marijinem znamenju in malicali. Za pot zelo skrbno skrbijo člani TD Žirovski vrh. Povezali so želje pohodnikov s povestjo Ivana Tavčarja V Zali in postavili panoje, na katerih lahko preberemo ljubezensko zgodbo in preverjamo svoje znanje. Zelo domišljeno.
Naslednja točka ogleda je bila znana kmetija Mrak. Gospodarska hiša in vsa poslopja visijo v strmini ter kljubujejo času že stoletja. Pri tej družini se je v zgodbi zdravil kanonik Amandus, domača hči Katarina pa ga je negovala in ljubila. Njeni bratje so odločili drugače in zgodba se je tragično končala. Nas so posebno zanimale izrezljane podobe in pohištvo, delo pokojnega gospodarja Cirila Kavčiča. V vsaki sliki lahko opazimo življenjsko povezavo z delom in časom.
Mlada gospodinja nas je povabila tudi v hlev. Ponosno nam je pokazala poleg goveje živine hladnokrvne slovenske konje. Bili smo navdušeni: plečati lepotci, širokih riti, so s košatimi repi hrzali in dominirali v hlevu. Verjetno so nestrpno čakali, da jih spustijo na prostost, da se zdirjajo na domačih travnikih.
Naša pot se je nadaljevala mimo samotnih kmetij, zopet skozi gozd v divjo, mračno globel.
Tu se nam je korak ustavil ob pogledu na neukrotljivo moč vode, ki je divjala čez balvane in delala slapove. To je Zala, lepotica, ki smo jo iskali. Bilo je vredno truda. Napili smo se hladne vode pri pipici v rebri in začeli zadnji del poti navkreber.
Zlagoma smo premagovali ovinke proti vrhu mimo zadnje kmetije. Na slemenu smo videli bunkerje Rupnikove linije, a tokrat niso bili naš cilj ogleda. Razveselili smo se oranžnega avtobusa, ki nam je prišel naproti in malo skrajšal turo. Popeljal nas je v Žiri v domačo gostilno, kjer smo proslavili Jožetovih sedemdeset let.
Zapisala Anka Pažin
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak
