Glede na vremensko situacijo, kakršna je bila, se je moral naš program spremeniti in tako je prišla na vrsto že dolgo pričakovana Soška pot. Pripeljali smo se v skrivnostno lepi povirni del reke Soče, v osrčje Triglavskega narodnega parka in začeli pohod pod Sonjinim vodstvom ob Koči pri izviru Soče.
Namenili smo se po sicer 20 km dolgi učni Soški poti proti Bovcu. Soča je bila ves čas smaragdna nit poti, ob kateri se ponuja ogled mnogih naravnih znamenitosti in kulturne dediščine v dolini. Povezana je z brvmi, ki prečkajo reko zdaj z enega brega, zdaj na drugi breg, vseskozi pa je opremljena z informacijskimi tablami. Za pohodnike je dovolj podatkov o izviru reke, o gorniku Juliusu Kugyju in njegovih trentarskih gorskih vodnikih, o tehnični dediščini v Trenti, živalstvu in rastlinstvu, ovčereji in sirarstvu in tudi o znani soški postrvi ter še polno drugih informacij.
Malo smo se oddaljili od šuma Soče in prispeli do Kugyjevega spomenika, ki je v slovenskih gorah iskal skrivnostno rožo »scabioso trento«, namesto nje pa našel lepoto Julijskih Alp, ki so ga očarale za vse življenje. Od spomenika, kjer Kugy pogleduje proti Jalovcu, smo se spustili do sotočja Mlinarice in Soče in ogledali vhod v korita Mlinarice. Naslednja zanimivost je bil Alpski botanični vrt Juliana, ki ga je leta 1926 ustanovil tržaški ljubiteljski botanik Albert Bois de Chesne. Opozorili so nas na »rastlino tedna«, posebno lepo rožico – šopasti repušnik, ki je v gorski naravi redko videna, ker raste v razpokah senčnih skalnih sten.
V koritasto oblikovani dolini so sledili vzponi in spusti čez prečne grebene, ki so delo ledenikov v preteklosti, za katerimi so ostale ledeniške morene in ogromni balvani. Naslednja zanimivost doline je Trentarski muzej, ki pa ga zaradi premalo časa nismo obiskali. Ena od pomembnih točk je tudi razgledišče, s katerega se vidijo Kriški podi, Pihavec in Triglav, ki pa so ga nekoliko skrivali oblaki. Vseskozi smo se srečevali s samotnimi kmetijami Trentarjev, ki žive kljub malo obdelovalne zemlje tu v tišini in miru.
Pot smo prilagodili času in našim zmožnostim, zato smo jo skrajšali, prečkali Sočo in počakali na avtobus. In že se je porodila ideja, da se naslednje leto vrnemo in od tu prehodimo Soško pot do konca. Zapeljali smo se še v Bovec, kjer smo imeli nekaj časa za kosilo in počitek pred dolgo vožnjo proti domu. In tako smo zaključili naše letošnje polletne pohode.
Zapisala: Ivanka Sluga
Fotografije: Joža Miklavčič, Sonja Zalar Bizjak
