Četrti torek je naš  torek.  Toda jutro je temačno,  megla se plazi pri tleh, drobne dežne kaplje namakajo zemljo. Topel jugozahodnik vrtinči jesensko obarvane liste …

A tudi v takem jutru se krog Zimzelenov pred šolo hitro veča in vsak želi s svojo dobro voljo narediti lepši dan.

Ko se avtobus izvije iz vrhniških cestnih zapor, smo kmalu v Smrečju, a megla se ne redči. Tudi Žiri in Sovodenj sta v megli. Le kaj bo na prevalu Kladje?

Med vožnjo  vodnik Frenk razloži zamišljeno pot, a jo bo skrajšal, če bo ostalo tako megleno.

Že smo v deželi Stara Oselica, med Cerkljanskim in Škofjeloškim hribovjem,  kamor sodi tudi Ermanovec. Le zakaj tako ime? Verjetno po ermanovcu ali rmanu, ki raste na puščobni zemlji vsepovsod, tudi ob cesti, po kateri se vzpenjamo . Sicer trdoživa rastlina je tudi zdravilna, kot je hoja, še posebno v hrib ob opazovanju narave. Na žalost pa ne moremo občudovati jesenske ga gozda, samotnih domačij, valovitih jas, sivih cestnih kač, ki peljejo do vsake kmetije… A mi se ne damo! Do  koče na Ermanovcu tudi v megli  ni nemogoče.

Z asfaltne ceste zavijemo na blatno kolovozno pot, ki je še bolj strma. Z dreves kaplja, a ne vemo, ali dežuje ali  prši le od megle.  Kmalu se ustavimo pri ostankih nekdanje kasarne ob rapalski meji.  Zdaj pa je še samo sprehod  v pričakovanju razgledov, a pri spominskem kamnu nas čaka »morje« na vse strani.

»Na eno stran je Črno morje, na drugo pa Jadransko,« se napol v šali smeje Frenk.   Kar nekaj kančkov resnice je v tem, saj je blizu razvodje.

Kmalu smo v zavetju tople koče, kjer izvemo, da je Ermanovec najvišja vzpetina  v Stari Oselici, da je nad kočo Štor, da so še Špik in Vrh Slajke kot prsti iz razbrazdane  dlani.

Proti Sovodnju se vračamo po kolovozih ob robu jas, kjer so  se bohotili orjaški dežniki, ki so osrečili Karlija, Sonjo, Vinka in Jožeta. Tudi tintnice so se ponujale, a so bile prestare.

Prikrajšani za razglede in doživljanje mehke  raznolike  pokrajine smo si obljubili, da se bomo ponovno vrnili .

Za  prijeten zaključek pa je poskrbel Vlado. Za njegov »okrogli« praznik smo mu zaželeli, da se čim prej vrne med »ta pogumne« in se zahvalili za dobrote. Še na mnoga leta vsem Zimzelenom !

Besedilo: E. Brelih

Slike: Sonja Zalar Bizjak