Najbližja sosednja vas je Koreno in tja smo se namenili tudi mi. S Korena nas je pot vodila mimo ograd z damjaki v Grdo dolino. Le zakaj je dolina dobila takšno ime? Kljub megli je bila dolina zelo lepa in gotovo je še lepša, ko jo obsije sonce. Tukajšnji kmetje v glavnem redijo živino, saj je premalo zemlje za polja. Pred milijoni let so tukaj tekle površinske reke. Ob potresih je voda poniknila v podzemlje, dolina pa je ostala. Ena od značilnosti vasi so tudi kozolci.
Pri kapelici je nekaj pohodnikov zavilo s poti in se povzpelo na 788 m visoki Kožljek, ki ob lepem vremenu nudi čudovit razgled po Ljubljanski kotlini do Alp.
Krožna pot nas je privedla nazaj na Samotorico. Na kmetiji odprtih vrat Pr Hlipč so nas prijazno sprejeli v zakurjene prostore in pogostili z vročim čajem, pečenico in kislim zeljem.
Malo vlažni, a zadovoljni smo se vrnili domov z mislijo: »V te kraje bomo še prišli.«
Zapis: Barbara Petrič
Foto: Cerk Janez, Joža Miklavčič