Ob sedmih zjutraj je 26 Vandrovk veselo posedlo v avtobus, dobra volja je bila takoj prisotna in vodička Vika nam je opisala pot, kamor naj bi nas vodila ta dan. Lepo sončno jutro in nebo brez oblačka nas je spremljalo do Stare Fužine, kjer smo izstopile iz avtobusa, in si privoščile obvezno kavico v bližnjem bifeju. Po okrepčilu smo začele z načrtovano potjo. Pot skozi Staro Fužino nas je navduševala z lepimi hišami in mnogo cvetja. Človek takoj začuti domačnost vasice.
Nato se je začela gozdna pot z makadamom in malo asfalta. Ko smo se rahlo vzpenjale, nas je začela spremljati Mostnica, ki je gorski potok, ki izvira v dolini Voje v Triglavskem narodnem parku. Napaja se z vodo, ki priteka iz pokljuške planine Uskovnica. Globoka korita s strmimi skalami, kjer se preteka Mostnica, je dobro zavarovana za pohodnika, ki opazuje to naravno vijugasto pot gorske reke med skalovjem. Prepletata se čudovita barva in svetloba vode. Ponekod je barva zelena, modra s soncem obsijana. Kdor zna opazovati, opazi to lepoto planinske reke, ki pomirja in navdušuje. Tudi veliko mostov smo prečkale, posebnosti korit je naravni most pod Češenjskim mostom in številne erozijske oblike kot je na primer prevotljena skala v obliki slončka. Tu je čudovit pogled in takoj opaziš, kaj je narava sposobna narediti. To se nahaja na desnem bregu Mostnice.
Na koncu Korit Mostnice stoji Hudičev most. Most preko potoka Mostnice je bilo zahtevno gradbeno delo, saj je sezidan v enem loku iz klesanega kamna nad globoko prepadno sotesko potoka. Postaviti ga je dal baron Žiga Zois.
Po pol drugi uri poti in skrbnega ogledovanja te čudovite narave smo prispele do prve Koče na Vojah. Tu smo se ustavile, malo pomalicale in si nabrale moči za nadaljnjo pot. Pot nas je vodila po makadamu čez obširne planinske pašnike, po katerih so raztreseni planšarski hrami, ki počasi spreminjajo namembnost. Pod zatrepom doline reka Mostnica pada čez visok skalni prag, kar 20 m v tolmun. Slap se imenuje kar Slap ali Slap Mostnica.
Tukaj na koncu doline Voje je še ena planinska koča, kjer se pohodniki lahko spočijejo in okrepčajo. Tudi naša skupina si je privoščila počitek in topli obrok. Neki obiskovalec iz druge skupine je veselo zaigral na harmoniko, dobra volja je bila takoj prisotna in pozabili smo na utrujenost.
Dopoldne se je prevesilo v popoldne in naša vesela skupina se je začela vračati v dolino. Med potjo smo si še ogledovale Korita Mostnice, naredile veliko fotografij za spomin in še in še ogledovale naravo okoli sebe, ki nas je tako zelo navduševala.
Ob koncu se v imenu Vandrovk zahvaljujem vodički Viki za prijetno vodenje in potrpežljivosti. Občudovale smo tudi njeno široko in bogato poznavanje tega koščka sveta. Res smo se imele lepo, lahko bi še veliko napisala,zato svetujem vsem, ki imate možnost obiskati Korita Mostnice, obiščite jih, ne bo vam žal.
Zapisala in foto: Šurca Fani
