Na Bizeljsko smo se pripeljali preko nižinskega gozda Dobrava, ki je en redkih še ohranjenih gozdov hrasta doba. Tu imajo svoj življenjski prostor številne ogrožene vrste rastlin in živali, predvsem dvoživke in ptice (ptič kosec, črna čaplja). Stara hrastova drevesa ne podirajo, ker omogočajo gnezdenje srednjega detla.

Pot do Sv. Vida nad Bizeljskim smo pričeli pri pridelovalcu penin Istenič. Povzpeli smo se na široko sleme, ki nas je vodilo med vinograde in jesensko obarvane gozdove. Bizeljsko gričevje gradi kremenov peščenjak, ki ga je pred milijoni let naplavilo v Panonsko morje. V dobro sprijeto kamnino so že pred dvesto leti izkopali jame in  jih uporabljali za hrambo poljskih pridelkov. Zato so dobile ime repnice. Danes te kleti v pesku uporabljajo za hrambo in staranje odličnih bizeljskih  sortnih vin. Po uri in pol hoje smo prišli do Najgerjeve repnice, kjer nas je med ogledom repnice gospa Jožica spravila v dobro voljo s svojim šaljivim opisovanjem »fresk« na stropu.

Nadaljna pot nas je peljala mimo  najmanjšega hrama v Sloveniji, ki je še pokrit s slamo in že smo na vrhu hriba pred nami videli cerkev sv. Vida in staro obnovljeno kaplanijo. Tu smo dosegli najvišjo točko našega pohoda (357 metrov), od koder smo se napotili med vinogradi v dolino do gostilne Šekoranja, kjer smo se polni lepih vtisov še okrepčali in zaključili naš pohod po Bizeljskem.
 
Besedilo: Borovniški SVIZCI
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak