Pot našega zadnjega letošnjega pohoda nas je vodila mimo Ljubljane do Broda, kjer smo prečkali reko Savo. Na parkirišču pri Tacnu smo izstopili iz avtobusa in se napotili proti Grmadi. Spotoma smo videli zapuščeno hišo, v kateri je bival politik Edvard Kardelj.
Grmada in Šmarna gora sta prepreženi s potmi. Nekaj smo jih spoznali tudi Sončki. Najprej Pot čez Zatrep, potem Pot svobode in nato Mazijevo pot, ki smo jo izbrali za vzpon na Grmado. Ob poti smo sledili spreminjanju gozdne sestave: nižje uspeva predvsem bukev, na strmih prisojnih pobočjih pa toploljubna gabrovec in puhasti hrast. Vsepovsod je bilo videti posledice lanskega žleda. Zeleni so bili samo listi teloha in ciklam, posamezni cvetki trobentic so oznanjali pomlad. Vsaj tako se nam je zdelo, saj je bilo toplo vreme, neobičajno za december.
Na grebenu smo se priključili Westrovi poti in kmalu dosegli vrh Grmade. Na njej so v petnajstem stoletju prižigali kresove in streljali z možnarji ter sporočali na Gorenjsko, da se bliža turška vojska. Zahodni vrh osamelca, ki je za nekaj metrov višji od Šmarne gore, je zaradi stalno pripravljene grmade drv dobil ime Grmada. Pod nami se je razprostirala megličasta Ljubljanska kotlina, na desno smo videli bližnje Polhograjsko hribovje, kaj več pa so skrivali oblaki. Okrepili smo se z malico in nadaljevali pot do Sedla, od tam pa se mimo kapele sv. Sobote povzpeli na Šmarno goro.
Šmarna gora je 669 metrov visok osamelec na severnem obrobju Ljubljane. Pripovedka pravi, da je Šmarna gora kup skalovja, ki ga je čez Savo metal Hrust, da bi naredil kaj dobrega za ljudi. Tem pa kup kamenja ni bil všeč, zato ga je Hrust pohodil in nastalo je Sedlo med Grmado in Šmarno goro. Gora je dobila ime po Mariji Zavetnici šmarnogorske cerkve, ki je skrita za visokim obzidjem tabora, kjer so prebivalci okoliških vasi našli varstvo v času turških vpadov. Namesto prvotne romarske gotske cerkve stoji danes na Šmarni gori baročna cerkev iz leta 1729.
Po okrepčilu v topli izbi gostišča pod cerkvijo smo se mimo zvona želja pričeli vračati v dolino. Po cesti smo šli mimo Gorjanca do odcepa za Kovačevo stezo, kjer smo zgroženi opazovali prevrnjena debla visokih bukev, ki jih je prevrnila teža ledu. Za konec nas je še naša fotografinja pogostila z jabolčnim zavitkom. Zaželeli smo ji veliko zdravja in pohodov, nato nas je avtobus nasmejane in židane volje odpeljal proti domu.
Vsi Sončki želimo tudi ostalim pohodnikom srečno, zdravo in uspehov polno novo leto 2016.
Besedilo: Mira Trdan
Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak
