Sončki smo si za pohod 7. maja zaradi nezanesljivega vremena izbrali Pivško. Jutranje vreme ni obetalo nič dobrega. A ker sreča spremlja hrabre, smo kmalu po Postojni med raztrganimi oblaki lahko videli, kakšne barve je nebo.
Na drugi strani Pivke nas je Oblakov avtobus odložil in po zložni poti smo se odpravili proti prvemu cilju – Primožu, 718 metrov visokemu hribu, ki je v preteklosti igral pomembno vlogo. Strateško pomemben hrib so v času Kraljevine Italije leta 1930 spremenili v pravo utrdbo. Številni rovi so povezovali bivalne dele z opazovalnimi kupolami in topovskimi bojnimi bloki. Nasprotnik Italije je bila Kraljevina Jugoslavija, ki je v odgovor na gradnjo Alpskega zidu začela graditi Rupnikovo linijo. Ali ni to zanimivo; obe strani sta vse te utrdbe gradili v obrambne namene! Pa razumi, če moreš!
Nadaljevanje poti ni bilo naporno, saj smo se s Primoža napotili preko Dolov proti naslednjemu cilju – Šilen taboru. Med potjo je bilo dovolj sape, da si je lepši spol izmenjal informacije o tem, kaj vse jim je na vrtu že ven prišlo. Možje pa smo modro molčali.
Vrh Šilen tabor s 751 metri ni visok, je pa markanten. Še bolj veličasten je moral biti grad, ki je stal na samem vrhu nad navpično steno. Obdan je bil s tremi obrambnimi zidovi, ki so ga varovali pred Turki, ki so bili v tistih časih strah in trepet za prebivalce okoliških vasi. Ampak tudi Turki takrat niso bili več tisto, kar se je govorilo o njih. Legenda pripoveduje, da so Turki skušali osvojiti grad, medtem ko so bili njegovi prebivalci pri maši v bližnji cerkvi sv. Martina. V gradu je ostala le grajska kuharica, ki je čez pečine zmetala nekaj panjev čebel in sovrag se je popikan moral sprijazniti z umikom. Še dobro, da niso vedeli, da jih je nagnala kuharica.
Če nas v vasici Narin, slabih 300 metrov pod nami, ne bi čakal preverjeno dober golaž, bi še kar posedali na vrhu in uživali v prav lepem vremenu in razgledu.
Po obilnem obroku na turistični kmetiji Pri Andrejevih nas je čakala še dobra ura hoje gori-doli do muzeja vojaške zgodovine v Pivki. To pa je že zgodba za kdaj drugič.
Čvrst in varen korak vam želim!
Zapisal: Sonček Marjan
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik
