V začetku februarja nas je pot vodila po Jurčičevi poti. Pa ne bi opisoval, kje smo hodili in kaj smo videli. To pot je že skoraj vsak vsaj enkrat prehodil, bodisi v šolskih letih ali kasneje.

Februar je mesec, ko nikoli ne veš, ali boš na pohodu potreboval bundo, kapo, rokavice in male dereze, ali pa nam bo že v sami srajci vroče. Pomembno je, da gremo! V tem zimskem času se prenekatera nepokurjena kalorija obesi pod kožo in nam spomladi dela napoto, ko pričnemo z raznimi deli okoli hiše. Tudi če vreme ni vedno idealno in ni ravno za oči in dušo, pa poskrbimo za telo. Hvaležno nam bo. Naši vodnici poskrbita, da je vsak pohod primeren vremenskim razmeram. Vedno in povsod se najde kaj zanimivega, samo opazovati je treba in včasih malo prisluhniti.

Prišel bo tudi čas, ko bomo kakšen pohod izpustili, bo že kakšen razlog za to. Takrat pa bomo v spominu popotovali po prehojenih poteh. Zato moramo sedaj, ko je še čas, nabrati čim več vtisov. Pa ne pozabite, da se v teh letih tudi že marsikaj pozabi, zato mora biti zaloga čim večja.

Sicer pa je do takrat še daleč in bodite aktivni, kolikor se le da. Zato vam želim veliko doživetij, lepega vremena in varen korak.

Besedilo:     Marjan Grom

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak