Med jutranjo vožnjo proti Gorenjski je skozi kovinsko sivino neba na vzhodu prodiralo veliko rdeče sonce ter s škrlatom posipalo Grintovce in Storžič. Kmalu je avtobus krenil v smeri Babjega zoba nad ledeniško dolino Save Bohinjke. Osojna pobočja z drevjem je srebrilo ivje, a nebo nad nami se je jasnilo. Vozili smo mimo Koprivnika in naprej skozi Gorjuše, ki so znane po izdelovanju pip.
Toplotna inverzija je grela ozračje in nas, med hojo skozi temno zeleni gozd Konjske ravni. Usmerili smo se na južni rob Belske planine na jugovzhodni Pokljuki in stopali pod visokimi drevesi listavcev in iglavcev ter kaj kmalu stali na travnem vrhu nad prepadnimi stenami Galetovca (1265 m) s čudovitim razgledom na Blejsko jezero in vrhove Karavank za njim. Toplina decembrskega sonca se je razlivala čez pohodnike na čokati Storžič in kamniške vrhove na severovzhodu.
Zapustili smo vrh in se naenkrat znašli v osrčju tihe planine Ilovec, obdane z vencem gostih smrek na zgornjem robu, jaz pa sem se zazrla na silhueto modrine Spodnjih Bohinjskih gora, Peči, v daljavi. Skozi košate osamele smreke po planini so sončni žarki lovili moje poglede in se odbijali od belo lesketajočih združb brez, vse dokler nas ni ponovno zajel gozd ter nas čez čas pripeljal na suhe trave Kranjske doline. Hojo smo nadaljevali do Planine za Jamo, kjer smo posedli po pobočju ob robu steze in dihali s polnimi pljuči zrak in vonj suhih trav. V poletnih mesecih tod najde svoj prostor pod soncem številno cvetje in tudi marsikatera zavarovana vrsta rastlin, pred oči sem si pričarala prihodnje poletje, na leskah pa opazila ušesca, ki čakajo pomladno brstenje.
Previdno smo sestopali po stezah ter grapah pod Velikim Pršavcem ter kmalu imeli škrbinice Babjega zoba nad dolino Save Bohinjke kakor na dlani. Levo nad nami so stražile gozdove visoke pečine Galetovca, mi pa smo prečili gozdne poti in na križiščih zrli v napeljano hlodovino, saj je tudi v nižjih predelih jugovzhodne Pokljuke na delu lubadar, ki pušča za sabo nenačrtovane poseke.
Izlet smo zaključili v zgornjem delu vasi Bohinjska Bela, pod belimi pečinami Iglice. Ob sprehodu med hišami smo občudovali strmine plezališča Stara Bela in v razpokah stene Iglice poslušali šumenje slapa potoka Suhe ter, prežeti z močjo belih sten in vode, zapustili dolino Save Bohinjke.
Kdor je želel, je na tokratnem pohodu Sončkov lahko začutil prostranost in spokojnost Pokljuke in njene arhitekture, se napil čistih razgledov in skril vase en delček vsega tega samo zase.
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik
