V prebujajočem se sobotnem jutru nas je 33 planink in planincev avtobus odpeljal proti Primorski. Pot nas je vodila skozi Vipavsko dolino v Furlanijo do reke Soče. Pohod smo začeli v kraju Gradišče ob Soči, ki leži nedaleč stran od kostnice v Sredipolju in muzejev na odprtem - na griču Monte Sei Busi in na Debeli Griži. Ogledali smo si Steber osvoboditve sredi mesta, na katerem si lahko preberemo skoraj pol tisočletno zgodovino mesta. Od leta 1924 stoji na ploščadi Unita pred Mestnim gledališčem. Na kockastem podstavku so štirje reliefi, ki predstavljajo štiri najpomembnejše dogodke iz zgodovine mesta. Obdobje 1470-1499 so zaznamovali turški vdori, leta 1479 so zgradili trdnjavo v obrambo mesta, obdobje 1511-1915 je bilo obdobje habsburške oblasti, zadnji relief pa upodablja krilato zmago in nosi datum 4.11.1918. Na vrhu deset metrskega stebra stoji krilati lev z odprto knjigo, simbolom beneške oblasti. Iz mesta smo pot nadaljevali med travniki. Prvi postanek za malico smo si privoščili na dvorišču pred muzejem, kjer so nas pogreli topli sončni žarki. Pred muzejem je stal lep kamnit vodnjak. Pot smo nadaljevali malo navkreber. Po delu prehojene poti je bilo pred nami naslednje manjše mesto Šlovrenc, kjer je v mestu župnijska cerkev, ki je lep primerek baročne arhitekture s šilastim zvonikom. Do leta 1798 je bila mejna vas med avstrijsko monarhijo in Beneško republiko. Ob poti smo občudovali cvetoče kamelije na vrtovih pred hišami, cvetje tulipanov in kasneje tudi drevo mimoze v začetkih cvetenja. V vinogradih ob cesti so nekateri pridno obrezovali trte. Med hojo smo občudovali hribovito pokrajino Goriških Brd, zadaj pa s snegom prekrite vrhove Kaninskega pogorja, Krna, Mangarta in v ospredju nižjega Matajurja. Vodnik Roman nas je sproti seznanjal s kraji v naši bližini Kopriva, Doljni in Gornji Rušč, Preval, kjer je bilo nekdaj močvirje, Krimska gora, Plešivo in Medana.
Gričevnata pokrajina Goriških Brd je znana po vinogradih in tudi po češnjah. Številni vinarji pridelujejo kvalitetna vina z geografskim poreklom. Izrazito vinorodnost omogoča flišna sestava tal, podnebje z obilo sonca, dovolj padavinami, vročimi poletji in milimi zimami. Zanimiva je tudi arhitektura gradnje hiš – od preprostih skromnih hiš do grajskih poslopij s stolpi, znamenitih strnjenih vasi, ozkih ulic.
Ogledali smo si Medano, vinogradniško vasico s kulturnim utripom. Ogled cerkve z lepo notranjostjo, je bil zanimiv. V neposredni bližini stoji rojstna hiša našega velikega pesnika, prevajalca in sodnika Alojza Gradnika (3.8.1882 – 14.7.1967). Oče pesnika je bil Slovenec in mati Furlanka. Gradnika zaradi tematike poimenujejo za pesnika Goriških Brd ali pesnika ljubezni in smrti. V isti hiši je bil rojen tudi Ludvik Zorzut, ki je briško življenje znal upesniti bolj ljudsko, pogosto v narečju. Pri znanih vinarjih so razstavljena likovna dela nastala med slikarskimi kolonijami. Iz kraja je prelep pogled na vipolžko ravnino.
Po ogledu Medane smo se odpravili proti domu in med vožnjo opazovali vasi ob poti in številne vinograde.
Med vožnjo smo ugotavljali, da je zaradi naravnih lepot, kulturne dediščine in skrbno obdelanih vinogradov pohod po tem lepem koščku naše dežele vredno ponoviti. Vasi, ki so vredne ogleda je tod še kar nekaj in s strani vodnika Romana je bilo obljubljeno, da se na pot v Brda podamo že naslednje leto.
Za odlično vodenje na pohodu si vodnik Roman zasluži pohvalo.
Besedilo: Jana Fabjan
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak in Jože Školč
