Veliki Rob s 1237 m n. v. se nahaja v velikanski skalni grbini, ki se pne na severni strani spodnje Vipavske doline. Domačini mu rečejo sivi Čaven, ki je do njih zdaj dober zdaj hud. Varuje jih pred zmrzalmi s severa, tako da se lahko kopljejo v svoji topli zemeljski zibelki. Veliki Rob je le eden v vrsti vrhov in skalnih izrastkov po najjužnejšem robu Trnovskega gozda. To je naravno okno med morskimi in gorskimi vetrovi.
Iz središča Vitovelj smo se povzpeli po poti, ki so jo nekoč poznali kot »Pot po stopnicah na Vitovlje«. Ta nas je pripeljala do cerkve svete Marije, ki je bila zgrajena v 14. stoletju in stoji na pečinah skalnega osamelca sredi pobočja nad vasjo med Vitovskim vrhom in Čavnom. Zgrajena je kot utrdba za protiturški tabor z izrednim razgledom. Skupaj s taborom jo uvrščamo v register najpomembnejših kulturnih spomenikov Goriške. S te točke se lepo vidi Vipavska dolina in Goriška raven, pogled sega tudi do Jadranskega morja, ki se blešči v daljavi.
Nadaljevali smo po Napoleonovi poti, ki je bila zgrajena že v času Rimskih provinc do razgledne točke Sekulak. Prečili smo strmo skalno pečino Visokega zidu proti Čavnu. Tu smo hodili po široki poti čez umetno izklesano razgledno polico. S spodnje strani poti pa smo občudovali iz skal visoko sezidano škarpo.
Zadnjo uro vzpona je bila zares nepozabna. Hodili smo po strmi kraški razriti vrtačasti pokrajini. Pot je bila tu in tam strma in kamnita kot, da bi hodili po Alpah nad 2000 metri. Med vzponom smo občudovali lepoto cvetličnega vrta v naravi. Najprej so se nam predstavile med drugim pomladanski jeglič. Iz razpok v pečinah so nas pozdravljali rumeni avriklji proti vrhu še kraljevo modri encijani. Potihoma smo si zapeli Avsenikovo: »tam kjer encijan plav ves prešerno bahav nežno vabi« in »avrikelj pozdravlja nas s srajčko rumeno«.
Po treh urah smo dosegli vrh Veliki Rob, ki ga krasi že od daleč vidni visok železni križ. Nahaja se med Kucljem (1237 m) in Čavnom (1185 m). Z vrha se vidi Vipavska dolina, Trstelj, Tržaški zaliv, Dolomiti, Julijske Alpe in bližnji Trnovski gozd. Vrh ima vpisno skrinjico in žig. Na vrhu nas je osvežilo nekaj kapelj dežja.
Vrnili smo se po poti v vas Ravne, kjer nas čakal šofer z avtobusom. Predno smo se zapeljali proti Vrhniki smo se ustavili v Črničah. Kraj je poznan po nekaterih pridelkih, kot so črniške češnje, ravenski maroni, črniški radič, pa tudi vinska trta. Kraj so močno zaznamovali črni bori. Vas ima vojaško pokopališče iz 1.svetovne vojne. V času vojne je bilo v okolici Črnič veliko vojaških objektov, med drugim tudi bolnišnica in vodna ter električna postaja. Za pokopališče zelo lepo skrbijo domačini. Skozi čas je doživelo tri večje prenove.
Ob postanku na soncu pred lepo in prijazno restavracijo smo utrdili spomine na uspešen pohod, ki ga je vodil Roman. Med vzponom smo premagali več kot 900 višinskih metrov.
Zapisal: Bogdan Grom
Foto: Sonja Zalar Bizjak, Roman Novak, Jože Školc
