Izberi drugo občino
Nazadnje izbrane občine

Poišči občino

Registracija
Napoved za sobota, 03.12.2016

pretežno oblačno
Danes bo povečini pretežno oblačno, le na severovzhodu bo delno jasno. Na Primorskem bo pihala šibka burja. Najvišje dnevne temperature bodo od 2 do 5, na Primorskem do 10 stopinj C.
-2°C | 4°C
nedelja, 04.12.2016
-2°C | 4°C
ponedeljek, 05.12.2016
-2°C | 4°C
torek, 06.12.2016
-2°C | 6°C
sreda, 07.12.2016
-2°C | 4°C
Opozorila
Sobota, 3.12.2016 ob 12h
Dodatnega opozorila ni.
-2°C
4°C
pretežno oblačno
Nahajaš se tukaj: Novice Šport

Po Lenčevih sledeh - začetek


ŠPORT, DRUŠTVA

| |
02.04.2014      20:45
A A

Po Lenčevih sledeh - začetek


Veseli triglavci so se odločili, da bodo vsak mesec do odhoda na pohod Vrhnika - Triglav, v spomin na 40. let prvega Lenčevega pohoda, objavljali v nadaljevanjih del Lenčevih spominov. Ti spomini izhajajo tudi v lokalnem Našem časopisu in ravno na današnji dan je izšla številka, ki v Planinskem kotičku prinaša ta prispevek.


Deli:

Kdor se znoji po zakotnih stezah, namesto da bi isto daljavo pohlastal z avtom v nekaj prašnih minutah, in potem prenočuje v kočah, senikih, kozolcih, ali celo pod smreko, na prostem, da ga prekrije jutranja rosa, da se napije večerne in jutranje zarje, nočnih neviht, da zvezdam reče lahko noč  in dobro jutro, posluša žuborenje potočka, šumenje vetra, jutranje petje ptic; blagor mu. Ta je bogat. Gozdovi in planine imajo svoje srce. Človek brez srca je mrtev.

 

»Moji prvi začetki planinarjenja, če se pravilno spominjam po več kot 20 letih pisanja mojih planinskih spominov, sem se prvič resno odpravil v planine julija 58, v spremstvu logaškega župnika Pogorevca in tovarišev: brigadirja Jožeta, dr. Skvarča, Modrijanovega Naceta, Hlistanovega Franceljna in Lojzeta, Johanovega sina Zdenka, Isteničevega Korla, in fant z Martinj hriba, ki sem mu ime že pozabil in Rožmancev Emil. Mislim da sem naštel vse, pa to niti ni bistveno, pomembno je da sem prvič prehodil lep del slovenske planinske poti, med njimi tudi očaka planin.

 

Pot nas je vodila iz Mojstrane mimo slapa Peričnik v Vrata, kjer smo prenočili. Naslednjega dne smo se zbudili v zlatem jutru, ko je sonce pozlatilo najvišje vrhove okrog Triglava; smo bili že eno uro na poti proti Kredarici, šli smo čez Prag, naslednje prenočevanje je bilo na Kredarici. Ker smo prišli do koče rano popoldne smo se mislim, da trije odpravili na Triglav še tega  dne in naslednjega dne še enkrat. Pot smo nadaljevali čez Prehodavce v Dolino sedmerih jezer, tretjega dne se je vreme pokvarilo, tako da smo prišli do Koče pri sedmerih jezerih, prenočili, vendar tudi dež ni pokvaril prijetnih prvih vtisov, tudi četrti dan je še deževalo na poti do Komne, spustili smo se do Savice, nato z avtobusom v Boh. Bistrico in z vlakom domov. Takrat smo večinoma potovali z vlakom, saj avtobusne zveze so bile slabše. Na zaključku sem mislil, da sem prehodil pol sveta.

 

Bilo je pravo doživetje v novem svetu, v svetu planin. Takrat so bile planine prazne, srečevali smo redke posameznike ali skupinice. Koče so bile prazne, prostora za spanje dovolj, pa tudi drago ni bilo, sploh ne skupno ležišče, kjer smo v glavnem spali. Hrana se je v kočah slabo dobila, zato je bilo v naših nahrbtnikih vse potrebno. Živo se spominjam da smo imeli s seboj argo juho in makarone, ki so nam jih v koči z veseljem skuhali.

 

Ja časi so bili drugačni, bolj domači, bolj sproščeni. Tudi pot smo hodili zmerno štiri dni, danes dirjajo in jo prehodijo v treh, celo dveh dneh. Pa še to srečo smo imeli, ko je z nami hodil župnik, če bi kdo padel v prepad, bi mu dal v zraku odvezo, tako da bi padel na čista tla.

 

Jeseni 58 sem začel hoditi na srednjo tehnično šolo in za časa študija v glavnem nisem hodil v planine. Prva naslednja pot v planine je bila avgusta 62 in zanimivo, da je bila enaka prvi, le da je bila ekipa druga. Starkež Stane, Tadej Bine, Zorcev Miro, Grabnarjev Dare in jaz. Med potjo pa smo srečali še domačina Mežnarjevega Petra iz Dragomera in Figarjevega Tineta s Kurena. Pot je bila lepa, saj me je spominjala na prvo in jaz sem bil v nekaterih primerih celo kot vodič. Vreme pa je bilo lepo, zato so tudi vtisi ostali čudoviti, zato sem se vedno pogosteje vračal v planine, poleti 63. Z mojo ljubeznijo na Kokrško sedlo.

 

Bilo je na moj rojstni dan 20. julija 63., takrat tudi še meni nepoznano Kokrško sedlo. Z nama sta bila še Edo Kovačič in Jože Plestenjak. Hodili smo v snežnem jutru, mudilo se nam ni, zato smo vmes tudi počivali. V grapi na sredini poti med Kamniško Bistrico, kjer smo začeli našo pot in Kokrškim sedlom so bili še ostanki trdno stlačenega snega in vmes je utrjevala pot voda. Ob krajšem postanku smo se osvežili. Časa si nisem niti zapomnil niti zapisal koliko smo potrebovali do sedla, verjetno manj ne kot tri ure. Koča je bila na pol prazna, oskrbnik Rihter Rudi je ponudil čaj, iz nahrbtnika pa smo vzeli sendvič. V koči se nismo dolgo zadrževali, saj smo se še tega dne povzpeli na Grintovec. Vreme je bilo lepo in razgled čudovit. Primerno utrujeni smo se popoldne vrnili do koče in planinski pogradi so se nam prilegli.

 

Naslednjega dne sva se z Mari vrnila v Kamniško Bistrico, Jože in Edo pa sta jo mahnila mimo Suhadolnika na Jezersko. Čas je že zabrisal podrobnosti, ostal pa je en sam lep spomin, ki se ne bo zabrisal niti meni, pa tudi ostalim iz te družbe, saj se te poti z Mari rada spominjava, ko iz doline gledava na Grintovec, najvišji vrh Kamniških Alp (2558 m).«

 

Iz Lenčevih spominov – se nadaljuje.





0 (Bodi prvi!)
Oceni članek
NE ZAMUDI VEČ NOBENE POMEMBNE NOVICE ALI DOGODKA IZ TVOJEGA KRAJA! x
Naroči se na brezplačno tedensko e-izdajo in bodi na tekočem o dogajanju v tvoji občini Vrhnika!

100 % skrbno bomo varovali vašo zasebnost in odjavili se boste lahko kadarkoli!
Komentiraj novico

Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!
Komentarji 0 komentarjev
Za ta prispevek še ni dodanih komentarjev. Bodi prvi!


Naš časopis
Številka: 443/2
Izšla: 28.11.2016

Prelistaj E-izdajo

Bodite prvi pri oddaji mnenja.