Logo MojaObčina.si
DANES
18°C
8°C
JUTRI
25°C
7°C
Oceni objavo

Barjani od Moravč do Trojan

Vremenska napoved za drugi pohod Barjanov v letošnjem letu ni bila prav nič obetavna: na zahodu bo deževalo, na vzhodu bo oblačno. Naši odlični vodniki Elica, Milan, Jože in Frenk so  dobro »naštudirali«, da gremo na vzhod.

 

Peljali smo se proti Moravčam, kjer smo se ustavili na jutranji kavici. Med potjo pa nam je Elica pripovedovala same zanimivosti.

 

Moravška dolina leži v neposredni bližini geometričnega središča, na obronkih hribovja na južni strani ležita Cicelj in Murovica (kjer smo pred nedavnim že pohajali) in Javoršice, na severu Limbarska gora in Sv. Mohor. Moravče so staro naselje, omenjeno že med leti 1232 – 1246. V okolici so od nekdaj  kopali kremenčev pesek za potrebe livarstva, tovarne keramike in gradbenega materiala in ga tudi izvažajo.

 

V bližini Moravč leži grad Tuštanj, kjer poleti potekajo kulturne prireditve. Zgrajen je bil leta 1490. Zanimivost je, da se je zadnja graščakinja iz rodu Scarij poročila z grajskim vrtnarjem Luko Pirnatom - Kebrovim iz Krtine, tako je grad prišel v slovenske roke.

 

V gradu je bilo tudi eno redkih glasbil klavičembalo, ki so ga na žalost prodali.

Iz Moravč izhajajo znani krajani: časnikar in pisatelj Fran Maselj Podlimbarski, matematik, fizik, geodet, meteorolog, plemič in topniški častnik Jurij Vega, književnika Franc Detela in Dane Zajc ter smučarski skakalec Primož Peterka.

 

Moravška dolina v celoti spada v vzhodni slovenski predalpski svet, natančneje v zahodno Posavsko hribovje.

Po dobri jutranji kavi in krajšem klepetu smo se iz Moravč peljali do zaselka Hrastnik, kjer smo se po lepi gozdni poti usmerili po Rokovnjaški planinski poti proti Golčaju, od koder je lep pogled na Črni graben. Ime Črni graben izhaja iz kamnine, ki daje tlom črno barvo.

 

Rokovnjaštvo je bile oblika razbojništva v 18. in 19. stoletju. Rokovnjači so živeli v trdno urejeni skupnosti, delovali so v trojkah. Večina članov te skupine so sestavljali vojaški ubežniki. Njihovi roparski napadi so bili zelo drzni. Bogatim so jemali in revnim dajali. Sporazumevali so se s posebno govorico rokovnjaščino.

Skozi lep bukov in nato mešan gozd smo se napotili proti vrhu 690 m visokega Golčaja. Tam stoji spomenik padlim borcem Radomeljske čete, ki so padli v boju z okupatorjem oktobra leta 1941.

 

Na Golčaju stoji najstarejša cerkev v Črnem grabnu, cerkev sv. Neže, z najstarejšim zvonom na tem območju. Leta 1423 je zvon naredil zvonarski mojster iz Benetk. V popisu cerkva iz leta 1526 se cerkev prvič omenja. V času turških vpadov je bila ena najbogatejših. Ponaša se z restavriranim lesenim poslikanim stropom v gotskem slogu. Ustno izročilo pravi, da je cerkev pripadala graščini na Limbarski gori. Na prisojnem pobočju je stala mežnarija s hlevom, le to so med vojno požgali.

 

Pot smo nadaljevali proti vasici Borje po mešanem gozdu. Največ je rdečega bora, veliko črnega teloha s prelepimi cvetovi sredi zime, kot »rete« razprtimi. Med reso, ki se že lepo barva, pa najdemo žanjevec ali ramšelo. V vasi Borje je cerkev sv. Jakoba, zanimiva je streha zvonika, pokrita s skodlami. V bližini je največje rastišče tise v Sloveniji. Tisa je zelo strupena rastlina in je zaščitena. Nestrupena je samo rdeča jagoda, seme v njej pa je že strupeno. Posebnost tise je njeno razmnoževanje, saj mora jagoda s semeni pred kalitvijo skozi prebavni trakt ptice. Tisin les  nima smole.

 

Nadaljevanje poti nas je privedlo do smerne table na Reber, kjer je PD Blagovica postavilo razgledni stolp. A zaradi slabe vidljivosti, strme, blatne in spolzke poti se do razglednega stolpa nismo podali. Po lepi potki smo prišli  v Doline. Tu je ena sama domačija pri Baloh, Doline 1. Na spominski plošči piše: »V spomin in bodočim generacijam v opomin«. Leta 1944 so namreč očeta in mater petih otrok odpeljali, mučili in ubili nemški SS vojaki.

Po makadamski poti smo se napotili do prelaza Učak. Tukaj stoji spomenik padlim francoskim častnikom, ki so jih pred 200 leti napadli rokovnjači.

 

Na parkirišču nas je že čakal avtobus z našim prijaznim voznikom Lojzetom. Do gostilne smo se zapeljali. Tam se je prilegel trojanski krof, gibanica ali kremna rezina, čaj ali kava….    

                               

Vsi smo si bili enakih misli: »Domov brez krofov ne smemo!«

 

Kljub megli, ki nas je spremljala po celotni poti, smo se dobro razpoloženi  in bogatejši za nova spoznanja vrnili na Vrhniko.

 

Zapisala: Milena in Andrej Velkavrh

Fotografije: Andreja Mole

Oglejte si tudi