Torkov dan se je nasmehnil Barjanom. Končno smo dočakali lepo sončno vreme in po planu odšli na Vodiško planino na Jelovici.
Obetal se je najbolj vroč dan letos, čez 30o C naj bi dosegel termometer. Vodnica Sonja Zalar Bizjak nas je prijazno opozorila, da upa, da imamo s seboj dovolj tekočine, zaščito proti soncu in pokrivala za glavo, kajti ozonska plast, ki nas je v preteklosti ščitila, je sedaj tako tanka, da nas hitreje opeče sonce. Vročina posledično tudi škoduje glavi, zato je bolje, da je zaščitena. Le malce kasneje nam je povedala, da ni panike, ker nas bo pot vodila po gozdu in senci, da pa moramo to upoštevati pri gibanju v naravi v poletnem času.
V Sinji Gorici in Drenovem griču smo na avtobus spotoma sprejeli še ostale Barjane, na Brezovici pa zavili na obvoznico proti Gorenjski. Hitro smo prišli po stari cesti skozi Kranj do Spodnje in Zgornje Besnice in našega prvega postanka za »kofetek«. Prav zanimiv je bil lokalček Pr'Jazbcu. Bifejska posebnost so WC-ji, taki gorenjski, vrata iz naravnega lesa, izrezljana in bi si zaslužila napis »narejena z ljubeznijo«. Po okrepčilu smo z avtobusom nadaljevali vožnjo po dolini Nemiljščice in se pričeli vzpenjati po pobočjih Jelovice. Pod in nad zaselkom Podblica je cesta strma, zelo ozka in ovinkasta in nekatere je bilo strah, da bomo padli po pobočju dol. Vendar smo kmalu ugotovili, da je strah odveč, saj se je naš šofer izkazal, da dobro obvlada volan.
Od vasice Jamnik se je odprl čudovit pogled na pokošene travnike, zelo lepo obdelane in urejene njive in na pašnike z mirnimi ovcami in zvedavimi konji. Sprehodili smo se po travnatem grebenu. Levo in desno ob poti so strma travnata pobočja, na koncu pa cerkvica svetega Primoža in Felicijana, zavetnikov za zdravje in srečo. Cerkvica je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja, s freskami v gotskem stilu pa poslikana v 16. stoletju. Cerkev je zelo znana in značilna za Slovenijo ter velikokrat fotografirana. Bila je tudi že objavljena v raznih revijah, med drugim tudi v National Geograficu. Malo pred cerkvijo je postavljeno tipično gorenjsko znamenje, posvečeno padlim partizanskim borcem v drugi svetovni vojni. Pogled smo usmerili h goram. Najbolj levo je oddaljena Golica, ki ima tri vrhove, potem se vidi Stol, na pogled precej skalnata Vrtača, Begunjščica z Roblekovim domom in 15 km dolg greben Košute, z najbolj obiskanim Velikim vrhom nad Kofcami. Malo bolj desno se nam kažejo še Tolsti vrh, Storžič, Kočna in Grintavec. Še malo naprej vidimo Jošt nad Kranjem, še bolj desno se nadaljuje Škofjeloško hribovje s bližnjim sv. Mohorjem in delno zakritim Lubnikom. Po ogledu bližnje in daljne okolice smo malo prigriznili, se posladkali z Metkinim pecivom (pst- to je skrivnost: imela je rojstni dan) in pozdravili še novega Barjana Alojza.
Nadaljevali smo proti gozdičku z razcvetelimi kresnicami in dobrodošlo senco. Na začetku smo se ob informativni tabli seznanili še z zanimivim pojavom na Jelovici, ki se imenuje visoko barje. Visoka barja so ostanki ledeniških jezer, zanj so značilni šotni mahovi, ki so odvisni izključno od deževnice in snežnice.
Prečkali smo cesto Dražgoše – Kropa, tu pa se je pot začela strmo vzpenjati navzgor in že po pol ure smo potrebovali kratek postanek in vodo. Nadaljevali smo strmo navzgor in kmalu nam je vodnica Sonja pokazala lepo drevo negnoj, ki ga je najbolje le občudovati. Ima živo rumene cvetove v visečih socvetjih, ki pa so, kot ostali deli rastline, strupeni. Kmalu smo prišli na »balkon«, na rob Kroparske gore. Pod nami smo uzrli s soncem obsijano Kropo in prelep pogled na Gorenjsko. Pogled je bil tako dober, da smo videli celo letališče na Brniku. Med počitkom nam je vodnica razlagala o Kropi, kjer so od 13. do 19. stoletja v plavžih talili železovo rudo bobovec in se večinoma preživljali s kovanjem žebljev. Postopek je zahteval veliko oglja, kar so omogočali bukovi gozdovi Jelovice in veliko vode, ki je bila na razpolago. V kovnicah - vigenjcih so delali moški, ženske in otroci od jutra do večera in življenje žebljarjev ni bilo lahko. Sonja nam je na tem kraju prebrala zelo lepo pesem Otona Župančiča z naslovom Žebljarska. Kroparji so izdelovali veliko vrst kvalitetnih žebljev, ki so jih v sodčkih tovorili čez Petrovo Brdo na Primorsko in naprej v Italijo.
Tudi na Jelovici je bilo nekaj podrtega drevja, vendar so poti dobro očiščene. Na nedavno ujmo nas je spomnila velika podrta smreka, ki nam je zaprla pot. Po več kot 500 metrih vzpona, smo se izpod Črnega vrha (1307m ) začeli spuščati proti Partizanskemu domu na Vodiški planini, kjer smo imeli naročeno zelenjavno juho in več vrst štrukljev. Zelo se nam je prilegel počitek v prijetni senci, kjer nismo čutili vročine. Pred odhodom smo pod 530 let staro lipo naredili še spominsko fotografijo za naše zanamce.
Na vrsti je bil le še spust v Kropo in z vsakim korakom navzdol smo čutili, kako se dviga temperatura. Avtobus nas je pričakal pri Slovenski peči pod izvirom Kroparice in tokrat je bila klima na avtobusu res zelo dobrodošla. Zapeljali smo se skozi Kropo in iz ohlajenega avtobusa občudovali mogočne fužinarske hiše. Na koncu smo se zahvalili šoferju in naši vodički Sonji Zalar Bizjak, ki sta nas srečno pripeljala nazaj na Vrhniko.
Zapisala : Majda Rihar
Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak
