Za dolgotrajnim oktobrskim deževjem je končno nastopilo tudi obdobje suhih, sončnih dni.  Dan pred  načrtovanim pohodom je zato padla odločitev, da se, namesto na razmočeno Gorenjsko, odpeljemo raje proti sončni, a vetrovni Slovenski Istri.

Izhodišče našega pohoda je bilo pri cerkvici sv. Kvirika (410 m). Od tu se nam je odprl lep razgled daleč naokoli. Na eno stran grebena bi lahko krenili  proti Movražu, Smokvici ter Gračišču in planoti Lačna (451 m). Mi pa smo jo ubrali v nasprotno smer  proti  Velem Badinu (359 m) in slikovitim »ušesom Istre«.

Pot po grebenu nas je vodila najprej do bunkerja iz 2. svetovne vojne, potem pa po nezahtevni stezi rahlo navzdol. Pozne jesenske cvetke ob poti, brinje in omamni vonj divjega šetraja so nas pripeljale do pobočja, posutega z grmi ruja. V tem letnem času se ruj očarljivo obarva od rumene in oranžne do vseh odtenkov rdeče. Ko pa se vanj uprejo še sončni žarki, ruj »zažari«!

Malo kasneje smo desno navzdol po novi označeni stezi.  Dobro je imeti vodnika ali pa vsaj dobro orientacijo, da ne zaideš in  pristaneš v kateri izmed »val«! Našo skupino je vodnik zanesljivo in varno pripeljal na Kraški rob nad mednarodnim mejnim prehodom Sočerga in vasico Mlini. Najprej smo zagledali naravni skalni most, nato pa so naše poglede začarali bolj atraktivni spodmoli, tako imenovana »uha Istre«. Menda se sliši gor vse, kar se pogovarjajo spodaj v vasi. V spodmolih raznih oblik se v belem apnencu  rišejo navpični rumenkasto-rjavi in sivi trakovi v številnih odtenkih. Ponekod  pronica še voda in taki trakovi so videti skoraj črni. Na bližnji informacijski tabli smo lahko prebrali, da je pri nas v navpičnih skalah Velega Badina mogoče najti redka naravna gnezdišča  skalnega goloba, rdeče lastovke, planinskega hudournika in puščavca. Tudi mi smo visoko v steni opazili preletavanje drobnih ptičkov. Samo ugibali smo lahko, kateri so.

Na tem lepem in zanimivem koščku naše dežele smo si končno privoščili tudi zasluženo malico. Naš vodnik Milan je našel celo svoj lepo zavit in nedotaknjen sendvič s pršutom izpred dveh dni, ko je bil tam z drugo skupino. Ni mi jasno, zakaj ga ni takrat pojedel?

Nazaj grede smo nad maloobmejnim prehodom med Slovenijo in Hrvaško videli še, kje je potekala »znana« tihotapska pot. Po njej je brez sledu za vedno izginil na jug marsikateri avto, ukraden iz naših mest.

Dobro razpoloženi smo se vračali vzdolž lepe in na videz spokojne Movraške vale. To kraško polje namreč občasno poplavijo dolgotrajne in obilne padavine. Odtekajoča se voda pa priteče na dan v Mlinih. Malo kasneje je na poti vodnik opazil živalco, na hitro podobno kobilici. Izkazalo se je, da je prava, živa bogomolka. Na njegovi dlani nam je dovolj dolgo pozirala, da smo si jo dobro ogledali in jo poslikali z vseh strani.  Izvedeli smo, zakaj ima tako ime in za njene krute navade po parjenju. Nato smo si, vsaj  čelo  kolone, krajšali čas s šalami. Hitro je prišla na vrsto tudi aktualna begunska tematika in naša vedno »nepredvidljiva« JV soseda… Od daleč smo namreč zagledali terenca z domačini, ki se je naši koloni za vsak slučaj »umaknil« malo vstran na kolovoz.  Kaj pa , če so pomislili, da je »zeleno mejo« že zamenjala »skalnata«? Milan je hitro izkoristil svoj arabski videz, pristopil  k avtu in potnike prijazno ogovoril v »čisti« arabščini. Začetno osuplost mladcev v avtu je hitro zamenjal širok nasmeh olajšanja. Prepričala jih je izdajalska značka planinskega vodnika na vetrovki!

Končno smo prikorakali do avtobusa nad vasjo, se posladkali z odličnimi kolački, popili  borovničke in zapeli rojstnodnevniku. Malo kasneje nas je v gostilni v Gračišču  že čakala okusna ričetova juha z mesom in vino iz domače kleti.

Skupaj smo preživeli še eno lepo druženje naše skupine. V popoldanskem soncu žareči ruj ob avtocesti nas je še lep kos poti spremljal proti domu!               

Besedilo: Lavrih Alenka   

Foto: Andreja Mole, Stane Kržmanc in Andrej Verbič