Kmalu se jim je porodila zamisel o postavitvi lesene koče, ki bi jim služila za druženja ob lovu na polhe. Ko so leta 1978 na Vrhniki podirali staro »cegenco«, so od tam pripeljali odpadli les. Prijateljsko povezani Štefan Brenčič, Marjan Merlak, Janez Brence, Franci Jurca, Janez Merlak, Branko Jereb, Ciril Kozjek in še veliko drugih, so na Rupah sredi gozda, ob robu od koder se lepo vidi podlipska dolina, pričeli z izgradnjo koče. Zgradili so jo na tri etaže. Poleg osrednjega prostora, ki služi dnevnemu bivanju, so na podstrehi uredili še prostor za spanje in v kleti prostor za hrambo polharskih vab, pasti in orodja. Gradili so jo štiri leta. Da pa so bili preskrbljeni tudi z vodo, so zraven sezidali še zbiralnik za strešno vodo, »šterno«. Med najbolj zaslužnimi za izgradnjo koče Marjan Merlak, je v osrednjem prostoru postavil odprt kamin za ogrevanje in kuhanje. Tako je koča dobila vse, kar so nujno potrebovali.
V koči se srečujejo pogosto, pa ne le skupina danes že priletnih mož, pač pa tudi skupina mlajših. Zato se ni bati, da bi polhanje na podlipskem prenehalo. V času lovne sezone na polha si v koči vsaj enkrat letno privoščijo daljše bivanje, to je običajno od četrtka do sobotnega opoldneva. V tem času nastavljajo v krošnje bukev, kostanja in leske, pasti in vabe za polhe, ob koreninskih luknjah in drevesnih panjih, kjer si polhi radi uredijo domovanje, pa kletke. Da polha privabijo, vstavijo v past hruško prepojeno z janeževim oljem. Nastavljajo popoldne, v večernih urah pa plen pobirajo. Včasih so imeli okoli 60 pasti, sedaj se jih je nekaj že pogubilo. Ker so nastavljali večkrat, so ulovili tudi do 100 polhov na večer. To so bila leta z obilico polhov, ker je bilo tudi hrane v izobilju. Zadnja leta pa jih je bilo manj, letos jih skorajda ni.
Tiste polhe, ki so jih s posebno kletko ujeli v koreninskih rovih in v duplih dreves, so običajno dali v večje kletke, jih odnesli drugam in tam izpustili. Tiste druge, ki so jih ulovili na drevesnih krošnjah, pa je mehanizem pasti pokončal takoj. Le te so odrli, meso včasih tudi pojedli. Znana je njihova malica, pravijo, da se dobro naješ, če spečeš možgane dveh polhov in šest kokošjih jajc.
Kožuhe so odrli in jih zračno sušili. Na strojenje so jih odnesli v Preserje k Debevc. Tam je bil tudi polharski muzej. Za dobro kučmo, ki je pokrivala tudi ušesa, so potrebovali kar 32 kožic.
Prirejali so tudi družabne igre, kot so vlečenje vrvi in tek od Vrtnarja do koče. Tek so poimenovali polharski kros. Nad Martinom v Kajnem dolu so za start razstrelili kilogram dinamita. Ko so tekmovalci pri Vrtnarju zaslišali pok, so se pognali v tek. Rekord teka je bil 12 minut. Sprva so se ga udeleževali le domačini, kasneje pa so prihajali tekmovat tudi iz okoliških krajev. O tem priča več priznanj, ki so izobešena po stenah koče. Izdelovali so tudi priponke – značke, z motivom polha in koče. Le te so prodajali, za izkupiček pa kupovali žeblje za gradnjo.
Sedaj, ko ni več dela z gradnjo, čez dan radi balinajo in igrajo »brck«, dolge večere pa si popestrijo s pripovedovanjem zgodb, šal in obujanjem spominov na pretekla leta. Tako je bilo tudi ta večer, ko sva jih obiskala. Pripovedovali so razne zgodbe, tudi to, kako so včasih ponekod lovili krte. Namreč krti so bili svoj čas velika nadloga, saj so delali krtine po senožetih, kar je kosce oviralo pri košnji. Zato so gospodarji na večjih kmetijah za uničenje krtov najemali prišleke, ki so prišli od bog ve kje. Na rami so nosili skopce, tudi po 100 jih je kdo imel. Z gospodarjem so se pogodili za plačilo ulovljenega krta po kosu. Poleg plačila jim je pripadala še kožica, katero so dali ustrojiti za ženske »pelc montle«. Največkrat pa je bilo tako, da so z izkupičkom odšli v gostilno, si privoščili dobro kapljico in še kaj za pod zob. Ko pa je zaslužek pošel, so si dejali: «po luknjici prišel, po luknjici odšel«.
Ja, prav prijetni so bili tile najini sogovorniki, podlipski polharji. Leta polhanja so že za njimi in nabralo se je veliko zgodb, prigod in spominov, ki so to noč oživeli. V koči je bilo prijetno toplo in ob kozarcu vina smo klepetali pozno v noč. Besed kar ni zmanjkalo. Ko sva odhajala, je pred kočo še vedno tlel plamen, tam spodaj pa je brnel agregat. Koča je bila pravljično osvetljena in prepletena s sencami dreves. Noč je bila temna in le tu in tam se je skozi krošnjo dreves videla svetla zvezda.
Hvala vam Marjan in Janez Merlak, Ciril Kozjek in Janez Brence, da ste ta večer delili z nama, pripovedovali zgodbe in obujali spomine.
Sonja in Jože Malovrh
