Logo MojaObčina.si
JUTRI
25°C
7°C
NED.
21°C
9°C
Oceni objavo

Družba relativizma in nezadovoljstva

Kaj je danes vednost?
'Nič ne daje boljšega občutka neskončnosti kot bebavost' je nekoč zapisal nek modrec.  Pa morda je bebavost preveč oster in nenameren izraz. Pa tudi posplošujoč, česar pa vsekakor ne želimo. Morebiti bi bolje pasal tu izraz 'nevednost'. Ta večno trajajoča vednost, ki se  nam kljub trudu, da bi jo dosegli zagnano skriva v kotičkih včasih prav lastne majhnosti in naivnosti je kot robida na torti. Včasih nam prija, da je, včasih nam je pa torta prav tako užitna brez. Kaj sploh je vednost? Je to znanje, je to modrost, je to ključ za rešitev vseh neodgovorjenih vprašanj? No to definitivno ne, ker kakšen bi bil potemtakem smisel življenja če bi imeli vse odgovore na vprašanja. Absolutno pa je vedenje ali vednost v neposrednem stiku z občutkom gotovosti in varnosti.  Skozi čas in zgodovino razvoja tako družbe kot posameznika samega so si ljudje krojili sisteme in vzorce, da bi lažje preživeli in se izognili zmešnjavi. To iskanje kozmosa kot so imenovali red v antični Grčiji je ukoreninjeno hlepenje človeštva. V nas samih je vgrajeno živeti v redu in harmoniji kar pa je nasprotje anarhije ali kaosa. Temu smo priča med dogodki katastrof in vojn, ki so namenjeni temu, da služijo k končni sklenitvi miru, ker konec koncev, čeprav je to danes težko verjeti je to cilj ljudi. Sožitje in solidarnost. V vsem temu pa hočeš nočeš biva nek algoritem vsesplošnih norm in pravil, ki (naj bi) usmerjajo človeka. Večkrat so to poimenovane človekove pravice in kakšne moralne ali etične usmeritve.  Te norme pričujejo o človeku kot takem dobrem in usmerjajo k pozitivnosti ter imajo vsesplošno veljavnost. Ker pa so v svojem obstajanju zadobile nek dušeč občutek omejevanja in kratenja človekove individualnosti in avtonomije so postale znak prisiljene napetosti in vsiljivosti. Ljudje smo postali maliki samemu sebi in tako so vse te nekoč splošno veljavne resnice in norme postale predmeti relativnosti. Vsak ima svoj prav. Vsakega stališče je njegovo in je pravilno. Nič ni napačnega, ker smo ustvarjalci in imamo dovoljenje imeti svoje mnenje. Mnenje da, pa se lahko sami postavimo na mesto razsodnika o določenih zadevah, če je vse tako dobrodošlo sprejeto oz. ni ničesar, kar bi zapovedovalo? Mislim, da ljudje poleg zdravega razuma izgubljamo tudi občutek za dvom in spraševanje.  Ob vsem tem je treba izpostaviti ogromen dejavnik, ki je tu zaslužen za našo mentaliteto.  Mediji, ki se vse prevečkrat in nečastno postavljajo na mesta sodnika pa so kaj drugega kot človeški produkt.  Čeprav deluje to kot nekakšen ciklus (saj zgodovina se ponavlja, le v drugačni preobleki) si moramo zastaviti preprosto vprašanje, čemu vse verjamemo? In kaj nas usmerja v vsakdanjiku? Kdo je tisti, ki nam določa naše razpoloženje in še bolj pomembno, kdo nam podeljuje znanje? Najbolj obiskani spletni portali,ki so bolj polni rumenega tiska kot pa novic? Televizijske oddaje, ki se venomer ponavljalo in vzbujajo dodatne občutke nezadovoljstva ljudi
? Se bomo podredili današnjim sofistom, ki lažno prerokujejo danost ali se bomo osvobodili determiniranosti vpliva medijev?Platonov cilj je bil, da obvlada relativizem spoznanja in se povzpne prek omejenosti čutov k nespremenljivim idejam. Poskušajmo še sami poiskati in doumeti človeške tendence, ki nas združujejo in nas delajo enotne ter složne.

Špela J.

Avtoričevo mnenje ne odraža stališča uredništva.
Uredništvo Našega časopisa

Oglejte si tudi