Ko vstopiš v Kaplanijo, ki je del Župnijskega vrtca, morda pomisliš, da si v moderni galeriji, namenjeni otroškim izdelkom. Z njih govorijo barve, šepetajo oblike,konstrukcije pa ponosno in modro molčijo, misleč, da so najimenitnejše. Kar nekam praznično in skrivnostno. Skoraj tako kot v Narodni galeriji, ki smo si jo ogledali v Ljubljani. Prijazna kustosinja nas je popeljala po poti, ki jo velikokrat prehodi škrat Gal. To zanimivo zeleno bitje je neverjetno sramežljivo, ali pa je dan zamenjalo za noč. Tiho smo sledili namigom, ki jih je nastavljal po različnih sobah in upali, da ga bomo vsak čas presenetili pri početju. Ko smo pokukali v njegovo sobico, je menda spal. Mi pa nismo povsem verjeli. Bolj verjetno se nam je zdelo, da je odšel na obisk k Povodnemu možu v Ljubljanico,kar tako, na eno kavico ali pa tolažit ošabno Uršiko, ki smo jo spoznali nekaj dni prej. Pri škratih je vse mogoče in nič zagotovo. Kako je zdaj z Uršiko? Ne vemo. Vemo pa, da je g. France, ki jo je menda osebno poznal, imel rad Slovence in domovino, ter o tem veliko pisal. Naučili smo se našo himno, del njegove Zdravljice. Odkar imamo uspešne športnike, že majhni otroci vedo, kaj je himna. »To je Peter Prevc pa Ilka Štuhec!« In kako se zazna narodni ponos pri otrocih? Takole, ponos v vseh okoliščinah! »Kakat grem!«reče deček. Dolgo ga ni nazaj, zato grem pogledat, kaj se dogaja .Iz stranišča se sliši petje: » Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat…« Tišina in napenjanje! Sledi samogovor: » Joj, na gre, mor'm še prtisn't!« Sledi napenjanje in še enkrat: » Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan….Še mal,s'm že!«Kaj je že? No, kakal je. Morda pa s sveta pregnal prepir?! O, da bi ga le!!
Maškare smo preganjale zimo s kričanjem, poskakovanjem in vrtenjem. Pošteno smo se ogrele tudi s plesom. Naslednji dan pa že zjutraj sneg med dežjem! Zima nagajiva in toplota sonca, večni pomladni boj! Bojevali so se tudi Rimljani, ki so jim bili naši kraji tako všeč, da so tu postavili lepo mesto in obzidje, za katerega so bili prepričani, da jih bo obvarovalo hudega. V postnem času se poglabljamo v življenje Rimljanov in svetnikov, ki so se rodili in pričevali na ozemlju Rimskega cesarstva. Spoznavamo njihovo življenje , hrano, obleko in žal tudi razvade, ki so jih pokopale. Vsak od nas ima v sebi kakšno razvado, ki ga mori in mu preprečuje, da bi duša svobodno zaživela. Zato prosimo za milost, da se z njeno pomočjo odpovemo tistemu, kar nas oddaljuje od lepote, od bratstva in vsega tistega, kar nam preprečuje, da bi se kdaj zaslišal nad nami glas: »Ta je moj ljubljeni otrok, nad katerim imam veselje.« Rimljanom obzidje ni pomagalo, ker so propadli sami v sebi, nam pa so ure tudi štete, če ne bomo kaj spremenili!
No, če padeš v vodo in ne znaš plavati, so ti štete minute, ne ure. Da bi se znali rešiti iz takih zagat in da bi znali v vodi uživati, smo se starejše skupine udeležile plavalnega tečaja v Logatcu. Nekateri plavajo, drugim manjka čisto malo. Morda ima tudi kdo med nami občutek, da se potaplja v osebnih stiskah. Ker bi radi pomagali, smo se odzvali povabilu vrhniške Karitas in v postnem času zbiramo različne stvari, s katerimi bomo skušali olajšati vsakdanjo stisko potrebnim. Vsakemu posebej hvala za najmanjši dar in Bog povrni.
Anica Košir Kropivšek
