Ura se je bližala sedmi in z vseh strani smo hiteli na zborno mesto pri šoli Ivana Cankarja. Le nekaj iz skupine jih je manjkalo. Z avtobusom smo se odpeljali proti Postojni, Pivki in Ilirski Bistrici ter malo naprej pri vasici Vrbica pričeli naš vzpon na 997 metrov visoki Kozlek.
Pot nas je vodila mimo ruševin cerkvice Marije Snežne, ki kliče po ureditvi in obnovi. Krajši vzpon nas je pripeljal do ruševin srednjeveškega gradu Jablanica. Debele kamnite stene, razporeditev prostorov, veliko notranje dvorišče in vse kar je od gradu ostalo, nakazujejo, kako mogočen je bil. Postavljen je bil tako, da je lastnikom omogočal pregled nad dolino reke Reke. Grad je zamenjal nekaj lastnikov, zadnji so bili Lazariniji, ki so zapustili neudoben grad na pobočju in se preselili v dvorec v vasi Jablanici.
Na gozdni poti smo našli suhe liste in kapico želoda cera. Les tega hrasta so v preteklosti veliko uporabljali v ladjedelništvu. Toplo vreme je kljub višini obudilo prve pomladne cvetlice, trobentice, nunke in kosmatinca, ki je bil tik pred cvetenjem. Po skalnatem robu smo prišli do koče na Kozleku. Desno pod nami se je odpirala zgornja dolina reke Reke z vasicami Trbčane, Betuli, Žabice… Vidljivost je bila dokaj dobra, videli smo slemena Čičarije od Slavnika do Učke, morje in otok Cres, Julijskih Alp pa ne.
Po postanku pri koči smo se skozi gozdove Rebri spustili v dolino, v Jablanici nas je čakal avtobus in nas odpeljal v Dolnji Zemon na dobro malico. Bilo je veliko smeha, klepeta, šal in imeli smo se lepo.
Zapisala: Metka Vrenjak
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik